Tiskane izdaje
Vsak odhod je lahko malce nostalgičen, ker se človek obrne v preteklost in premotri sadove svojega dela. Če bi vas vprašali o vrhuncih v razstavnem programu Galerije Škuc v času vašega mandata, katere dogodke bi izpostavili?
Razstavni program je imel dva sklopa. V prvem so bile samostojne predstavitve uveljavljenih umetnikov, kot so Željko Jerman, Ulay, Bas Jan Ader, Tanja Ostojić, Vadim Fiškin, pa tudi številni mlajši slovenski avtorji, kot so Nika Autor, Jasmina Cibic, Ištvan Išt Huzjan in drugi. To so bile poglobljene raziskave o posameznih umetniških praksah.
Drugi sklop so bile kurirane razstave, torej tematske in skupinske, s katerimi sem poskušal nagovarjati aktualne probleme ali trende v sodobni umetnosti. To sta bili na primer razstavi Podrte stene škrlatnega salona, ki je bila posvečena umetniškim praksam, ki so neločljivo povezane z umetnikovim življenjem, in Prekinjene delitve, ki se je ukvarjala s tematiko sodobnega kipa.
Raziskovanje dela in življenja Željka Jermana, ki ste mu posvetili dobršen del svojega časa in obiskovali njegovo vdovo v Zagrebu, vam je odprlo svet konceptualne umetnosti. Po tej razstavi nič več ni bilo tako kot nekoč.
Res je. Željko Jerman je zame izredno pomembna figura, saj je bil tako rekoč moj prvi stik s sodobno umetnostjo, in njegov neposredni in zelo iskreni pogled na svet, na umetnost, se mi je zdel nekaj neprecenljivega. To sem hotel vključiti tudi v svoje delo. In tako je ravno zaradi najinega sodelovanja razvil svojo prakso, ki ima mogoče nekoliko osebnejši pristop in temelji na aktivnem dialogu z umetnikom. Verjamem, da je lahko odnos umetnik – kustos zelo produktiven za obe strani, a pod pogojem, da je enakovreden in ne odnos moči. Tega se oprijemam še vedno, naj bodo samostojne ali skupinske predstavitve umetnikov. Zdi se mi, da je tak način dela uspešen, saj se sodelovanja velikokrat 'prelevijo' v dolgoročnejša sodelovanja z umetniki, kot so se recimo z Ulayem, Fiškinom, Cibicevo, in to se mi zdi res neprecenljivo.
Galerija Škuc ima za razstave na razpolago približno 2500 evrov, med ta sredstva pa ni všteto vzdrževanje galerije, osebja, vabil za razstave. Čudež je s tako malo sredstvi izvajati tako zahteven program.
Škuc kot institucija dopušča veliko improvizacije. Umetniku seveda nisem mogel zagotoviti idealnih produkcijskih pogojev. Prav tako mu nisem mogel dati velikega honorarja. Edino, kar sem mu lahko ponudil, je bil moj neposredni osebni angažma. Zaradi tega principa smo v galeriji naredili projekte z majhnimi sredstvi. Umetniki so v zameno za to, da niso dobili nečesa materialnega, dobili mnogo večjo pozornost kuratorja, njegovo osebno zavzetost, pogovore, skupna razmišljanja. Dobili so razstavo v referenčnem prostoru z zgodovino in ugledom, kar seveda tudi ni zanemarljivo.
Čisto praktično je bila moja angažiranost takšna, da sem se usedel v kombi, tri dni vozil po Evropi in nabiral dela za skupinsko razstavo, ker je bilo to ceneje, kot če bi organizirali transporte. Tudi večje zaupanje so imeli umetniki ali galerije, če so mi osebno predali svoje delo. Zato sem lahko z majhnimi sredstvi naredil res ambiciozne projekte. Vložil sem svoj čas sredstva, da sem se lahko srečeval in pogovarjal z umetniki. Nisem kustos, ki na podlagi knjig in portfeljev na internetu izbira dela. Umetnika nagovorim s problemom ali temo in poskušam v dialogu z njim priti do optimalnega izbora njegovih del, ki bi ponazorila to tematiko ali problem.
Kdo prevzema Galerijo Škuc?
Vladimir Vidmar, kolega, s katerim sva skupaj delala od novembra 2010. Galerijo zapuščam v dobri kondiciji, izkušnja dela z njim pa mi pravi, da jo 'dajem' v zelo dobre roke in se že veselim prihajajočih razstav.
Iz Škuca, kjer so bili finančno pogoji uborni, prehajate v privatno galerijo Gregorja Podnarja, ki ima poleg Equrne, druge privatne galerije, neprestano težave s tem, da prejme zelo malo denarja za svoj razstavni program. Kako boste to reševali?
Program, ki sem ga zasnoval za Projektni prostor Galerija Gregor Podnar, je povsem nekomercialen in neprofiten. Razen ene razstave na leto sploh ni vezan na predstavitev umetnikov, ki jih zastopa Galerija Gregor Podnar. Program je razstavni, teoretski in mediacijski. Razstave so zasnovane kot kuratorski projekti, teoretski del jih spremlja in umešča v širše dogajanje na področju sodobne umetnosti.
Če javnih sredstev za to ne bo, je jasno, da Gregor Podnar programa ne bo mogel kriti iz lastnih sredstev, ker je to prevelik strošek.
In kakšen program, natančneje, ste zasnovali?
Naredili smo načrt za izvedbo šestih razstav letno, ki so dopolnjene s teoretskim in mediacijskim programom. Ta naj bi se odvijal vse leto, izvajali pa bi ga mladi slovenski teoretiki in kustosi, ki jim v resnici nihče ne posveča prevelike pozornosti. Gre za mediacijo, posredovanje umetnosti občinstvu v obliki pogovorov, vodstev, okroglih miz v vseh oblikah, ki širše kontekstualizirajo razstavne projekte.
Poleg tega bi bil del programa posvečen teoriji, vodili pa bi ga slovenska in tuja teoretičarka. Konec leta bi iz gradiva natisnili teoretsko publikacijo. V njej bi osvetlili določene pojme s področja sodobne umetnosti, ki bi jih uvedla vsaka razstava, kot so na primer fotografija z osebnejšim značajem, angažirana umetnost ali sodobni kip.
Program je zastavljen tako, da poskuša nagovarjati vse elemente sistema sodobne umetnosti in hkrati kazati tudi na nekatere sistemske premisleke (dolgoročno sodelovanje z mladimi umetniki, kustosi in teoretiki). Menim, da sedanja tendenca po produkciji čim večjega števila razstav nima učinka, če nima ob sebi širše kontekstualizacije in jasne strukture, ki nagovarja vrzeli v sistemu. Razstavo je treba umestiti na teoretski ravni in jo primerno in razumljivo posredovati strokovnemu in širšemu občinstvu. S to težavo se soočajo vse institucije.
Ob programu, ki naj bi bil realiziran v projektnem prostoru, bi se odvijale mednarodne aktivnosti, zasnovane izključno kot promocija slovenskih umetnikov v tujini, na umetniških sejmih ali v sodelovanju s tujimi institucijami. Naslednje leto načrtujemo sodelovanje z ameriško univerzo v Bejrutu. Predstavili bi slovenske avtorje, sam pa bi imel na univerzi delavnice.
Vendar sredstev niste dobili. Kako naprej?
Sredstev za zdaj ni, saj strokovna komisija za likovno umetnost pri MzK v predlaganem programu ni prepoznala potenciala, prav tako ni prepoznala potenciala v tem, da je posameznik pripravljen vlagati lastna privatna sredstva v neprofitni razstavni program. To je kar malce smešno in paradoksalno, saj ima prav zdaj kulturna politika polna usta prioritet in ena izmed njih je prav povezovanje javnega in privatnega.
Doslej mi je uspelo z minimalnimi sredstvi realizirati zahtevne projekte. Problem pa je, da programa v celoti ne bo mogoče izvesti. Najverjetneje bomo morali izločiti program mediacije in teorije ter bomo spet ostali izključno pri postavljanju razstav, kar se mi zdi slabo. Teoretski segment je prvi med tistimi, ki se ga črta iz programa, ker je produkcija vseeno osnova delovanja galerije. Če bi hoteli angažirati mlade kustose in teoretike iz slovenskega prostora, bi to pomenilo veliko sodelavcev, ki bi jih morali plačati. Od sebe lahko pričakujem, da bom šel zopet entuziastično do meja svojih zmožnosti, ne morem pa tega pričakovati od zunanjih sodelavcev. Želim si, da bi bili vsi za svoje delo dostojno plačani.
Torej, program je zasnovan kot celostna struktura, kot komplement ključnih treh elementov, razstavnega programa, teoretskega in mediacijskega, tj. stika z občinstvom. Če eden od njih odpade, program ne bo koherenten. Zdaj bomo poskušali dobiti sredstva pri kakšnih fundacijah zaradi mednarodnega sodelovanja, ki ga načrtujemo, prijavili smo se še na nekatere druge razpise.
Kulturni prostori so tudi prostori srečevanj, debat, soočanj, torej prostori druženja. Galerija Gregor Podnar doslej ni bila najbolj prijazna javnosti, saj se je bilo treba dogovoriti že za oglede. Še manj je bila prostor druženja. Se boste kaj več angažirali tudi v zvezi s tem?
Gregor Podnar živi in vodi galerijo v Berlinu, v galeriji pa je potreben človek, do katerega lahko obiskovalci pridejo, se z njim usedejo na kavo, pogovorijo o možnostih sodelovanja. Zato me je Podnar povabil, naj postanem vodja tega prostora, kar pomeni tudi mojo nenehno prisotnost v galeriji. Tudi program je bil zasnovan tako, da bi se povečalo število razstav in drugih dogodkov, ki bi naredili galerijo bolj živo. A vendarle je to proces.
Kot predavatelj na privatni akademiji AVA delam s študenti, ki so potencialno občinstvo vizualne umetnosti, kar bo prispevalo k novemu prostoru, prav tako tudi moje preteklo delovanje v Galeriji Škuc. Predvsem pa je pomembno imeti človeka v galeriji, na katerega se lahko obrne kdorkoli, profesor iz akademije ali umetnik, ki si želi sodelovanja. Galerija je vsekakor socialni prostor in če si želiš vzpostaviti socialno razmerje, moraš imeti koga, ki bo to izvajal. Ta prostor iz logističnih razlogov ni zaživel, ker je bil Gregor dislociran, in ne zaradi odsotnosti interesa.
Zato smo hoteli vzpostaviti kontinuiteto s programom, ki je zasnovan tudi s partnerji, kot sta Mednarodni grafični likovni center in Mestni muzej, s katerim smo se dogovorili za dolgoročno sodelovanje.
