Američan James Powderly in Korejka Eun-Jung Son, ki sta pravkar na rezidenčnem bivanju v ljubljanskem Kulturnem centru Tobačna 001 – sicer po izboru Ljudmile, ki je prav tako vpletena v ta program –, sta fenomenu posvetila dokumentarni film Slikolizniki.

Resda brez filmske vizualizacije oblizovanja slikarskih eksponatov po muzejih, saj, kot v spremnem besedilu ob napovedani razstavi zapiše kustosinja Ida Hiršenfelder, spretnih slikolizačev še ni zasačila nobena videokamera in tudi sami svojih akcij ne dokumentirajo, zato pa z nizom intervjujev z njimi, varnostniki in konservatorji po muzejih, različnimi zemljevidi in povzetki strokovnih esejev. Ustvarila sta ga iz evropskega in ožje slovenskega materiala.

Na svetovnem umetnostnem trgu se kljub krizi obrne petdeset milijard dolarjev letno, tako da trend zastonjskega gverilskega lizanja slik, ki ruši »očesni« pogled na svet in uvaja alternativno okušanje umetnosti, morda niti ne ­preseneča.

Med njegovimi pristaši so tako akterji z grafitarskih scen kot aktivisti, ljubitelji umetnosti in baje tudi kustosi, ki se za to, da neko sliko razglasijo za vredno lizanja, ne odločajo le na podlagi finančne vrednosti.

Nekateri s tem izražajo občudovanje do umetnika, drugi se odločajo le za najbolj varovane slike. Vsi pa skušajo spodkopati pravila obnašanja v muzejskih prostorih tišine in ritualnega vedenja.

Prav tako jih povezuje občudovanje slik. Kipov, instalacij, videomonitorjev ali, denimo, performerjev običajno ne ližejo. Po besedah Robertine Šebjanič iz Ljudmile, ki zatrjuje, da trend ni kaka fiktivna avtorska domislica Powderlyja in Sonove, ampak realnost, so najbolj oblizani Van Gogh, Rembrandt, Rothko in Duchamp. Morda pisoar slednjega, naslovljena Fontana?

Powderly je sicer predvsem oblikovalec in pedagog, ki so ga v reviji Time uvrstili na seznam desetih najprepričljivejših gverilskih umetnikov vseh časov, kljub tej »podzemni« klasifikaciji pa mu ne manjka mainstreamovskih referenc.

Zastopan je v zbirki newyorškega MOMA, z linške Ars Electronice je že odnesel krilato zlato niko, nagradili so ga tudi na najprestižnejšem komercialnem sejmu Art Basel. Nazadnje sta lani s Sonovo, prav tako oblikovalko in pedagoginjo, v Seulu ustanovila umetniško-oblikovalski atelje Nasa Factory, kar v korejščini pomeni tovarna vijakov.

Onstran Atlantika, v Minneapolis Institute of Arts, je mogoče v muzejski trgovinici že kupiti majčko z napisom Please, don’t lick the art. Prosimo, ne ližite umetnosti.