Kaluđerica. Naselje divjih gradenj z okoli trideset tisoč prebivalci, kar je okoli petnajstkrat več, kot so v tem kraju duš prešteli leta 1970. In okoli deset tisoč več kot pred desetletjem.

Pri zadnjem uradnem štetju leta 2002 se je kar 20.402 od njenih tedanjih, okoli 22.000 prebivalcev izreklo za Srbe, le še 142 jih je vztrajalo pri oznaki Jugoslovan. Albancev je bilo devet, Slovencev še manj, pet. Kaluđerica danes zaseda mesto največjega naselja črnih gradenj na Balkanu in osrednje »favele« v sedeminpolmilijonski Srbiji, kjer po pisanju medijev na legalizacijo čaka kak milijon objektov, ki so posledica tako socialističnih kot bolj novodobnih časov. Samo v Beogradu naj bi kar okoli 350.000 ljudi živelo v tovrstnih primestnih naseljih, med njimi tudi večina od približno dvesto tisočih, ki so se priselili v devetdesetih letih.

»Ja, v tem času se je država spremenila v Kaluđerico!« se bere v omenjeni zgodbi, v kateri je nekaj zanimivih zamisli.

Denimo zahteva, da bi lastnikom črnih gradenj v procesu legalizacije pri plačevanju taks nekako povrnili denar, porabljen pri odplačevanju omenjenih akrobatskih kreditov iz časov SFRJ. Tistih nerealnih – gradbenih nisi mogel dobiti –, ki so ti odprli pot do prvih opek, tudi ob podpori tolerantnih šefov, ki so te iz službe spustili veliko prej, češ, saj vem, zidaš hišo.

Trk z realnostjo

Toda Kaluđerica in podobna naselja so le nelegalen stranski odvod nekdanje arhitekturno-urbanistične prakse socialistične in samoupravne Jugoslavije, v kateri je modernizacija države po razhodu s Sovjetsko zvezo našla ustrezen temelj v zahodnem modernizmu, neuvrščenost države pa je omogočila izvoz arhitekturnih zamisli drugam, predvsem v tretji svet.

Vendar doma kakovostni urbanistični in arhitekturni načrti često niso preživeli trka z realnostjo. Tako je v samoupravni utopiji nemara prav Kaluđerica najbolj samoupraven fenomen, oddaljen od vsakega državnega upravljanja. V uradnih urbanističnih načrtih je bila dolgo označena za zeleno površino.

Tokrat bo v vlogi svojevrstne zvezdnice razstave  Nedokončane modernizacije: med utopijo in pragmatizmom, ki bo premiero dočakala v okviru Evropske prestolnice kulture Maribor 2012, zatem pa obredla še druga kulturna središča nekdanje skupne domovine onkraj schengenske meje.

V sodelovanju mariborske Umetnostne galerije s tamkajšnjimi raziskovalci in institucijami je namreč tudi nastala. Z Zvezo arhitektov Hrvaške in Inštitutom za sodobno arhitekturo v Zagrebu, Društvom arhitektov Beograd, Koalicijo za trajnostni razvoj iz Skopja ter tukajšnjim Muzejem za arhitekturo in oblikovanje.

Sodelovalo je več kot petdeset strokovnjakov, krovni kustosi razstave pa bodo odgovorni urednik hrvaške arhitekturne revije Oris Maroje Mrduljaš, Vladimir Kulić s Fakultete za arhitekturo na Florida Atlantic University v ZDA, direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Matevž Čelik in domačinka, hišna kustosinja UGM Simona Vidmar.

Cilj razstave bo evidentiranje jugoslovanskih arhitekturnih projektov in velikopoteznih urbanističnih ureditev z zdajšnje časovne distance, ki seveda omogoča tudi evidentiranje njihove končanosti ali nedokončanosti ter njihove zdajšnje vloge. Tega, kaj se je z njimi zgodilo po razpadu države.

V izboru bodo številni arhitekturni projekti, od najreprezentančnejših, kakršni so bili izgradnja Novega Beograda ali Novega Zagreba, kompleksa Trga republike v Ljubljani, turistični eksperimenti ob jadranski obali, zasnove novih mest, reprezentančne javne zgradbe, zgodovinska obeležja v vseh državah naslednicah in še kaj.

Novi Beograd so, denimo, zasnovali izrazito politično, kot reprezentančen izraz uspeha jugoslovanskega modela socializma, a so utopični modernistični ideali v času gradnje trčili ob hiter tempo političnih in ekonomskih reform. Tako je Novi Beograd rasel razdrobljeno, po fragmentih, in obstal na stopnji nenačrtovanega skupka ostankov poskusa vzpostavitve celostne urbanizacije.

Po razkroju države se je na glavo prekucnila še ideologija. Dotedanje socialne programe za dobrobit skupnosti so izrinile kratkoročne dobičkonosne zasebne iniciative in z njimi zgradbe, ki so izražale globalizirano podobo lažnega razkošja.

Osrednje novosti so zrasle na poljih

Pridevnik nov bo aktualen tudi v poglavju o osrednjih točkah socialistične velegradnje v Sloveniji, ki jo še danes kaže lestvica desetih najštevilnejših nacionalnih mest. Znane osrednje novosti na geografski karti Slovenije so vzklile predvsem na poljih, na Solkanskem in Dravskem, ter ob Paki.

Sodelavca pri razstavi Matevž Čelik in Alenka di Batista pravita, da se je oblast za industrializacijo, povečanje gospodarske samozadostnosti in izkoriščanja naravnih virov, zavzela že takoj po vojni, v prvi petletki po letu 1945, ta proces pa je spremljala pospešena urbanizacija.

Od leta 1947 do 1956 so kot posledica dirigirane gradnje in konceptov, ki so temeljili na mednarodni paradigmi funkcionalističnega mesta (izhodišč, ki jih je tedanji Mednarodni kongres moderne arhitekture CIAM zagovarjal v tako imenovani atenski listini, urbanistične ideje Le Corbusierja in predvojni nemški racionalizem pod vplivom Bauhausa), nastali projekti za tri nova mesta.

Za Kidričevo na Dravskem polju, danes modernistično industrijsko mestece s 1250 prebivalci, pred tem pa Strnišče, za Novo Gorico na Solkanskem polju, ki je z današnjimi 13.500 prebivalci deseto največje slovensko mesto, in za Velenje, ki s 25.500 prebivalci na isti lestvici zaseda višji, peti položaj.

Kidričevo in nekdaj Titovo Velenje sta nastala zaradi industrije. Prvega so zgradili zaradi tovarne glinice in aluminija, ki jo je nemška okupacijska oblast začela graditi že med vojno, Velenje pa so ob istoimenskem starem trgu zgradili predvsem zaradi povečanja izkopa lignita in naposled vanj ob človeških virih preselili še lokalno oblast, ki je bila dotlej v Šoštanju

Razlog za rojstvo Nove Gorice je bil, kot znano, predvsem političen. Namreč izgradnja sodobnega mesta ob njegovi starejši »sestri«, ki jo je nova meja odrezala od Posočja, Vipavske doline in Krasa. Odgovoren za gradnjo od leta 1947 dalje je bil minister Ivan Maček - Matija, ki je odobril kakovosten predlog Edvarda Ravnikarja, a je ta žal ostal aktualen le do leta 1950, ko so zgradili deset stanovanjskih blokov in upravno poslopje na glavnem trgu, ob tem pa še del magistrale ter predor pod Panovcem. Vizija modernističnega mesta, ki naj bi sijalo onkraj meje, je danes dostopna le v obliki makete sredi mesta.

Kot ušesom prijetna utopična ideja, ki bo prav tako predstavljena na razstavi, se danes bere tudi ljubljanska zamisel s sredine šestdesetih let, da bi bila lahko cena izgradnje tipiziranih individualnih hiš z vrtički, ki bi bile kljub bližini centra prestolnice oddaljene od hrupa in prometa, nižja od cene proletarskih stanovanj v blokih.

Govor je o enonadstropnih hišah s preprostimi dvokapnimi strehami, zgrajenih na jalovi zemlji, ki ni za poljedelsko rabo in zaradi terena tudi visokih gradenj ne dovoljuje. Ime te cenene ljubljanske soseske? Murgle.