Vojko Urbančič, Deloskop
Atelje slikarke bo bo od zadnjega januarskega dne do izteka aprila gotovo precej prazen, zaradi inventure njenega dela, ki jo že dolgo napovedujejo v Moderni galeriji. Na ogled bo 65 slik večjega formata in 120 risb na papirju.
Metka Krašovec se je rodila v prvem letu okupacije med drugo svetovno vojno, 7. oktobra leta 1941, otroška leta pa ob Gregorčičevi ulici v rojstni Ljubljani, kjer se je, kot je zapisala, igrala na dvorišču in strehi zdajšnje Equrne – galerije, ki je še vedno osnovna točka predstavljanja njenih novih del –, preživela še marsikje. V Beogradu, New Yorku ali San Franciscu, kamor je poklicna pot peljala njenega očeta, ekonomista in v povojnih desetletjih profesorja na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, dr. Staneta Krašovca.
Študirala je doma, na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, kjer je po slikarski diplomi leta 1964 opravila še specialki iz slikarstva in grafike pri Gabrijelu Stupici ter Riku Debenjaku, izpopolnjevala se je tudi na oddelku za slikarstvo in grafiko na Ohio University v Athensu v ZDA ter na grafičnem oddelku londonskega Royal College of Art.
Rez med sliko in risbo
Ne preseneča, da se je ob slikarstvu in risbi enakovredno posvetila še grafiki, ob tej pa ilustraciji in grafični opremi. Toda med sliko in, denimo, risbo ohranja značilen rez. Slike ustvarja študijsko, v mesecih dela in prostovoljni osami, ki si jo je poiskala v ateljeju na Bledu, v procesu, ki ga razume kot skorajda alkemičen postopek, oprt na primarno človeško sposobnost čudenja, pri risbah pa se značilno odpoveduje zavestnemu nadzoru ter prepušča psihičnemu avtomatizmu.
Rezultati so krhka, intimna dela s svetom medčloveških relacij, erotike ali odnosa človek – žival.
Sicer je na likovnem prizorišču prisotna že od poznih šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je, tudi na podlagi mednarodnih trendov, predvsem poparta, tedanjo prevlado abstrakcije načela skupina svežih figuralikov. Znotraj te je Krašovčeva prodrla z značilnimi »rdečimi slikami«, ki so jo zaposlovale do konca sedemdesetih let. Z upodobitvami značilno »metafizično« osvetljenih arhitektur na čelu s frančiškansko cerkvijo ob ljubljanskem Prešernovem trgu, ki jo je, kot je zapisala, nekega decembrskega dne leta 1969 uzrla drugače, v svetlobi neštetih lučk, obešenih na sosednjo Urbančevo hišo.
Njenim slikam arhitekture so sledile upodobitve interierjev, človeških oblačil in postelj, ki so o univerzalnih, zimzelenih človeških temah in emocijah govorile ravno prek svojega nasprotja. Z odsotnostjo človeka.
Doma povsod in nikjer
»Kar pomnim, sem bila outsider,« je znani citat slikarke, ki ga bo obnovil tudi prihajajoči razstavni katalog, v katerem ob omenjenem zapisu dr. Vovkove napovedujejo še niz zapisov dr. Petje Grafenauer, dr. Miklavža Komelja, Andreja Medveda, hrvaškega akademika dr. Tonka Maroevića pa tudi Krašovčeve.
To »outsiderstvo« je oprla na izkušnjo selitev in potovanj, ki so pri njenem formiranju in kasnejših ciklih odigrali zelo pomembno vlogo, pa tudi na značilen občutek pripadnosti ali nepripadnosti določenemu prostoru. Na občutek biti doma povsod in nikjer, često z mislijo na morebitno pakiranje kovčkov. V likovnem smislu to pomeni biti doma v poglavjih o tako imenovani ekspresivni ali novi figuraliki, v drugi generaciji ljubljanske grafične šole ali v trendu nove podobe, hkrati pa ohranjati držo posebneža, samohodca.
Nekoga, ki si lahko s profesorskega pulta – Krašovčeva je dolgo, od leta 1977 do nedavne upokojitve, poučevala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje – privošči izjavo, da mu je teorija najbolj koristila, ko jo je razumel napak.
V svojem delu je vselej ohranjala dialog z vzporednim dogajanjem. Med prevlado estetike nove podobe v osemdesetih letih je, denimo, na monumentalnih slikah na papirni podlagi vizualizirala osebni simbolni svet, značilen preobrat pa je v njenem delu nastopil po letu 1986, ko se je usmerila v monumentalne prividne prizore z ženskimi liki, tudi z avtoportretnimi ali portretnimi elementi, v katerih je stopnjevala zazrtost v nadzemeljsko resničnost, hrepenenje po absolutni lepoti in angelski prisotnosti.
V formalnem smislu se je vrnila h klasicizmu in Mediteranu, torej na težaven, spolzek teren, o katerem se zdi, da je bilo na njem že vse izrečeno in ki tistega, ki se upa soočiti z njim, zlahka pahne v neprepričljivost.
Dr. Tomaž Brejc je nekoč zapisal, da je intelektualna domovina slikarke Mediteran. Miti, topla atmosfera, bogata zelena pokrajina, oljčni gaji in otoki, zrcalna površina morja, angeli, ki lebdijo med cipresami, klasična skulptura in arhitektura, vse to so sestavni deli njene slikarske mitologije.
Angeli so v njenih slikah znanilci osebnega doživetja. Ne napovedujejo vesoljne usode, ampak sledijo človekovi subjektivni, poetični imaginaciji in se naselijo v njegovem življenju.
Omenjeni premik iz leta 1986 je aktualen do danes, a se je slikarka pri kasnejšem ustvarjanju teh podob, odvzetih zemeljskemu času in prostoru, odločila za poudarek na krajini, na labirintih cipres in mediteranskih gajev, na svojevrstnih rajskih vrtovih.
Pa tudi na tehnikah, ki jih prej ni vidneje uvrščala v opus. Na akvarelu, v katerem je nadaljevala ustvarjanje občutljivih, poetičnih figuralnih prizorov, ali na tehniki risbe na štuku, ki je v njenem delu aktualna v zadnjih letih. Najnovejša dela iz te etape njenega opusa bo mogoče, prav tako od 31. januarja, srečati na vzporedni razstavi v Equrni, kjer napovedujejo dolgo serijo 140 risb, ki jih je povezala s poezijo različnih avtorjev.