»Denar služim s fotografijo, 
ampak ne fotografiram za denar«

V Galeriji Fotografija in Galeriji Vžigalica do konca julija razstavlja Klavdij Sluban, francoski fotograf slovenskega rodu, znan po črno-belih posnetkih, prežetih s tesnobnimi motivi, kjer nikoli ni zaznati dogajanja. Izjemne, čustveno nabite fotografije so popolno nasprotje sodobne komercialne fotografije, kjer glavno vlogo igrajo barve in znameniti dogodki. Mateja Prinčič

Tokratni razstavi, ki ponujata pregled opusa, nastalega na potovanjih s transsibirsko železnico ter ob rečnih in morskih obalah vzhoda, je naslovil Druga obrežja ter Baltsko morje – Vzhodno od vzhoda. Fotografije na razstavah so izdelane v dveh tehnikah, ena od njih je še posebno specifična, redko videna in ponuja vrhunske vizualne užitke. Gre za piezografski inkjet tisk z ogljenimi pigmenti, ki v podajanju črnine omogoča sedem odtenkov črne, kar je trenutno najvišji kakovostni standard digitalnega tiska črno-bele fotografije. V tej tehniki so izdelane fotografije večjih formatov, predstavljene na razstavi East to East v Galeriji Vžigalica. Srebro-bromidne fotografije, prav tako vrhunske kakovosti, razstavljene v Galeriji Fotografija, so izdelane po klasičnem mokrem postopku (analogen proces).

Danes nimate s seboj svojega rednega spremljevalca fotoaparata Leica.

Kmalu bo tehnologija toliko napredovala, da bodo fotoaparat vgradili v človeško oko, in ko se bo to zgodilo, bo fotoaparat zares z mano na vsakem koraku.

Glede na to, da fotografirate analogno, vam ne verjamem, da boste toliko podlegli tehnologiji, da si jo boste vgradili v svoje telo.

Ravno zato, ker sledim razvoju tehnologije, sem ostal pri analogni fotografiji. Kljub razvoju tehnologije nam analogne tehnike še vedno ni uspelo preseči. Digitalna tehnologija namreč ne ponuja presežkov. Ravno nasprotno! Je izjemno nekakovostna in s svojimi kričečimi barvami izjemno sterilna. V tovrstni fotografiji opažam vedno manj vsebine in površnost. Mene pa zanima ravno nasprotno. Ravnokar sem zamenjal nov objektiv s starim iz leta 1969, ker ima mehkejše prehode med sivinami in ne dela tako sterilnih posnetkov. Sam namreč nisem in nočem postati žrtev potrošniške družbe.

Srečala sva se pred desetimi leti. Takrat niste imeli mobilnega telefona. Kaj pa danes?

Imam ga, ker se je zgodilo, da sem po Parizu nekaj ur iskal govorilnico s telefonom, ki ne bi bil pokvarjen. Tega si ne morem več privoščiti. Je pa res, da telefon uporabljam le za nujne primere. Sam namreč določam, kdaj bo zvonil.

Čestitam. Zdi se mi, da je eden od vzrokov za stres in notranji nemir današnje družbe prav odvisnost od tehnoloških napravic. Lahko torej sklepam, da vi niste pod stresom?

Biti umetnik ne pomeni živeti brez stresa. Sam kot umetnik sem nenehno pod pritiskom, ki mi kljub vsemu ugaja.

Ampak pri vas gre za drugačen, konstruktiven stres, kajne? Nimate skrajnih rokov za oddajo.

Všeč mi je, da sam uravnavam ritem svojega življenja. Stres pa doživljam skoraj vsak dan, ker imam odprtje kar dveh razstav naenkrat. Sicer pa si vedno postavljam težke izzive in svoje projekte vedno želim pripeljati do skrajnosti. Zanje si vzamem zelo veliko časa in verjemite, da je pot trnova.

Umetnik v pravem pomenu besede. Še vedno niste član nobene fotografske agencije?

Televizije nisem gledal že 30 let. Veste, kaj bi svetoval vsem ljudem na svetu? Ugasnite televizijo! Vprašali ste me, ali sem član kakšne agencije. Seveda ne, nisem fotoreporter, ne delam po naročilu.

Živite torej tako, kot bi si mnogi želeli. Nimate naročnikov, raziskujete tisto, kar vas zanima in se s tem tudi preživljate.

Ali ni želja večine ljudi živeti kot v zabaviščnem parku?

Nisem prepričana.

Ne vem točno, kaj je želja večine, je pa res, da je moja pot trnova.

Ves čas čutim vpliv Henrija Cartier-Bressona.

Njega sem srečal zato, ker sem si ga želel srečati, in zato, ker je vrhunski mojster v svetovnem merilu. Ko sem v Franciji začenjal projekt fotografiranja z zaporniki, sem si rekel: »Zapornikom se vedno nudi nekaj manj kot drugim, zato sem jim želel ponuditi več in pripeljal sem jim največjega mojstra.« Vidite, pri vsem, kar počnem, sem radikalen.

Z Bressonom sva postala dobra prijatelja. Ravno zdaj ena od belgijskih galerij pripravlja najini retrospektivi. Nikoli nisem imel občutka, da je moj učitelj, in enkrat mi je celo rekel, da mu je pri meni všeč ravno to, da mu ne postavljam neumnih vprašanj. Vedno sva se pogovarjala le o življenju. Zase mislim, da sem nekakšna tretja generacija, po Bressonu in Robertu Franku. Bresson je delal po načelu odločilnega trenutka, Robert Frank pa je fotografiral trenutek po odločilnem, Bressonovem trenutku. Sam pa sem generacija, ki sledi še po tem, nekakšna tretja generacija, ki trenutka sploh ne upošteva. Moje fotografije potovanj kažejo mene in so zato zanimive le za galerije in muzeje.

Kako je s prodajo fotografij?

Živim izključno od avtorske oziroma umetniške fotografije. Naročila zavračam, ker mene pri fotografiji zanima opus ustvarjanja. Denar služim s fotografijo, ampak ne fotografiram za denar. Prepričan sem, da mi ne bi bilo težko dobiti naročnikov, ki bi bili pripravljeni veliko plačati, a tega ne bom počel.

So zbiratelji, ki so kupci vaših del, tudi kdaj naročniki?

Nikoli. Vedno se sam odločim, kaj bom fotografiral. Moji projekti trajajo izjemno dolgo, izbor delam šele kakšno leto po tem, ko se vrnem s potovanja. Selekcijo delam dneve in noči. Od več tisoč posnetkov potem nastane le nekaj dobrih fotografij.

Delate sami selekcijo ali se posvetujete pri kolegih fotografih?

Fotografije izbiram vedno sam, ker ni človeka, ki bi našel rdečo nit, ki jo želim sam pokazati. Vsak bi imel svojo zgodbo. Zavedam se, da si vedno sam; na začetku, na sredini in na koncu. Ko se te samote zavedaš, živiš svobodneje.

Ko sva se prvič srečala, ste ravno dobro začeli projekt v zaporih.

Od takrat sem projekt precej razširil na druge države in celine in mislim, da so mi zapori res pokazali odnos do samega sebe. Nekatere agencije so mi takrat ponujale, da mi določene projekte v zaporih plačajo, vendar sem vse zavrnil. Želel sem sam odločati, v katerem zaporu in na kakšen način bom določen projekt izvedel.

Ste med zaporniki odkrili kakšen poseben talent?

Seveda sem, čeprav moj cilj ni odkrivanje umetniških talentov, ampak le motivirati prestopnike, jim morda pomagati poiskati smisel. Jaz sem jim pomagal iskati smisel z majhno škatlico. Sem pa prepričan, da sem vsakemu, ki je bil del delavnice, pustil določen pečat. Vemo pa, da je skoraj 80 odstotkov zapornikov povratnikov.

Čutite tesnobo?

Vsekakor, ampak tesnobo čutim tudi na svojih potovanjih, saj vidite, da zeva iz mojih fotografij. Tesnoba je jedro in vprašanje je, kaj s to tesnobo narediš. Jaz jo izražam skozi fotografijo. Iz ciklusa Transibirija, 2006 Fotografija Klavdij Sluban Klavidj Sluban

Foto Jože Suhadolnik