Dušan Petričić: karikatura je močno orodje

Dušan Petričić, ilustrator in karikaturist, ki ga zaznamujeta dve različni smeri in dve geografski področji.

tor, 27.11.2012, 12:00

V Galeriji Avla NLB je na ogled razstava ilustracij srbskega ilustratorja in karikaturista Dušana Petričića, ki že skoraj dve desetletji živi v Kanadi. Redno prispeva karikature za levičarski kanadski časnik Toronto­ Star, objavlja pa tudi v drugih tujih publikacijah, kot sta New York Times in Wall Street Journal.

V ilustracijo je z nenehnim iskanjem alternativnih poti predstavljanja vsakodnevnih vprašanj v Jugoslaviji vnesel poseben slog, ki ga je s selitvijo v Kanado le še dodelal. Danes mu zaupajo mnogi svetovno uveljavljeni pisci in uredniki. Vpet je tudi v srbsko sceno, kjer tedensko objavlja karikature na naslovnici levičarske revije Politika. Sodeloval je tudi z založbo Mladinska knjiga.

Leta 1987 je za ilustracije v knjigi Jonathana Swifta Guliver med pritlikavci prejel Levstikovo nagrado. V Ljubljano je prišel na povabilo Zavoda za kreativno produkcijo Emzin kot predavatelj na seminarju vizualnih komunikacij. Pogovarjala sva se o dvojnih izkušnjah in o delu v dveh tako različnih kulturah.

Pred skoraj dvema desetletjema ste se, takrat kot uveljavljeni ilustrator na ozemlju nekdanje Jugoslavije, preselili v Kanado. Kako se spominjate začetkov v popolnoma novem okolju?

V Srbiji sem risal ljudi z okroglimi nosovi. Takoj ko sem prišel v Kanado, so nosovi dobili popolnoma ostro obliko. To je bil zagotovo moj odnos do okolice. Vse okrog sebe se mi je zdelo ostro, v vseh pogledih. Ogromno stvari sem se moral naučiti. Od tega, da mora biti karikatura črnca ali azijata vedno prijazna, do tega, da moram pri risanju skupine otrok paziti, da proporcionalno predstavim število belih, črnih, azijskih otrok, fantov in punc ...

Na predavanju me je presenetilo vaše operiranje s številkami: v Srbiji da imate povsem proste roke pri ustvarjanju ilustracij za otroške knjige, v Kanadi pa polovično.

Razmišljanje založnikov v Severni Ameriki se zelo razlikuje od srbskega. Severna Amerika je organizirana in pri nastajanju knjige sodeluje kopica odgovornih ljudi. V nekdanji Jugoslaviji je bilo, ko smo še delali ilustracije za otroške knjige, popolnoma drugače. Prebral sem tekst, ga ilustriral in oddal. Urednik je na moje delo vplival le pri prvi knjigi, zatem ne več.

Kako ste vedeli, da bo urednik projekt sprejel?

S tega vidika je bilo res nekoliko neodgovorno. Nikoli nisem dokončno vedel, ali sem ubral pravo pot.

Kateri način vam je z ustvarjalnega vidika ljubši?

Naj vam povem zanimiv primer. Ko sem prišel v Kanado, sem trkal na vrata različnih uredniških hiš. Ko sem nekemu uredniku pokazal ilustracije iz otroške knjige, ki je izšla v Srbiji, mi je s prstom najprej pokazal cigarete. Razlika med Kanado in Srbijo mi je bila v trenutku popolnoma jasna.

V Kanadi se prilagajate ­urednikom.

Le dvakrat se mi je zgodilo, da sem imel proste roke. Na neki način mi je ljubše delati tako, kot smo to počeli v Jugoslaviji, zato so moja dela iz tistih časov z ustvarjalnega vidika boljša. Ilustracije, nastale v Kanadi, pa so nedvomno bolj profesionalne.

Povedali ste, da v Kanadi o videzu knjižnih ovitkov odločajo prodajniki.

Denar je žal glavni kriterij na vsakem področju. Vem, da ne bi smel postati kriterij v umetnosti, ampak žal je. Saj veste, najboljši umetniki so tisti, ki drago prodajajo svoja dela. Kapitalizem pač!

Koliko avtonomije ste imeli v Jugoslaviji pri risanju političnih karikatur?

Tudi na tem področju se situacija popolnoma razlikuje od tiste na zahodu. Karikatura visokih politikov je v Srbiji praktično prepovedana. Tam velja tiho pravilo: ne poigravaj se s predsednikom! Mestni župan je najvišji organ, ki ga lahko predstavite skozi karikaturo. Izjema so le mnenjske strani določenih časopisov, na katerih se lahko mnenje svobodneje izrazi.

Kako je s tem v Kanadi?

V Kanadi za politično karikaturo skorajda ni ovir. Prepovedane so le karikature, ki govorijo proti kapitalizmu. Sem pa tudi v Kanadi objavljal na mnenjskih straneh, kjer sem si dovolil vse.

Karikatura je poseben žanr, ki podaja ostro in močno sporočilo. Kaj je potrebno za dobro karikaturo?

Znanje, smisel za risanje, za humor in v končni fazi jasno izdelan koncept. Vedno se držim načela poštenosti. Karikatura je namreč izredno močno orodje, skoraj orožje, ki lahko človeka prizadene. Moj namen ni takšen, zato le pokažem resnico, kot jo vidim sam.

Povezane novice

Ali Ferzat, karikaturist: »Kako je oblečena smrt? V generalsko uniformo!«
20. oktober ob 15:00
Risbe sirskega karikaturista Alija Ferzata so bile vedno nekaj posebnega. Kako se je prebijal skozi bodečo žico cenzure? ...
Prijavi sovražni govor