Tiskane izdaje
Fotograf Miro Majcen se kakšnih devet let intenzivno pojavlja predvsem pod glasbenimi odri in je v tem času ujel v svoj fotografski objektiv številne odmevne predvsem rockovske in popovske glasbene trenutke. Je eden tistih fotografov, ki na koncertu le redko manjka, pa še to običajno zato, ker takrat fotografira kakšen drug koncert. Velja za enega najbolj prodornih fotografov mlajše generacije in je eden tistih, ki ostane do konca koncerta. Večinoma dela za Pop TV. Ob otovoritvi Slovenskega tedna glasbe bo v sredo, 21. marca, ob 19. uri otvoritev razstave koncertnih fotografij Mira Majcna Chords, riffs and strings, posvečena kitaristom in kitaristkam različnih generacij.
Imate krasno službo. Zastonj hodite na koncerte in fotografirate slavne ljudi in se z njimi družite. Gotovo ni to tako zelo preprosto?
(Smeh.) Služba je fajn in tega gotovo ne bi mogel delati, če v tem ne bi užival. Dejansko lahko pri tem delu srečaš veliko zanimivih ljudi. Z nekaterimi se lahko tudi družiš, sicer zelo malo, ker nas pri tem časovno zelo omejujeo.
Če grem fotografirati koncert nekih večjih imen, pomeni, da sem pod odrom dve, tri pesmi, potem pa nas fotografe vržejo ven in nas do odra ne spustijo več. Tako da glede teh srečanj ... mi smo za njih na drugi strani ograje.
Kdaj ste se intenzivno začeli pojavljati pod glasbenimi odri?
Kaj pa vem, mislim, da je tega osem, devet let. Prav ne spomnim se, kateri je bil moj prvi koncert. Začel sem delati za prvega od glasbenih internetnih portalov, to je ŽVPL (Žurerski vodič po Ljubljani). Verjetno je bil prvi koncert, ki sem ga fotografiral, Eric Sardinas v blues lokalu Bluesiana Bar v Vrbi ob avstrijskem Vrbskem jezeru. Nisem še šel nazaj gledati, kateri je bil moj najbolj prvi koncert, ki sem ga fotografiral.
Kaj je po vašem definicija dobre rock fotografije?
Jaz sploh ne bi uporabil besede rock fotografija. To je pač fotografija, kaj je gor niti ni bistveno. Če je slaba fotografija, ni pomebno, kaj je gor, saj je to le slaba fotografija. Če je fotografija dobra, če ujamem glasbenika, ni pomembno ali je to jazz, rock ali klasični glasbenik, nekdo ki nekaj na odru počne v pravem trenutku, je to dobra fotografija.
Sicer pa se ne opredeljujem po žanrih, je pa res, da večinoma pokrivam rock in pop dogodke in nekoliko manj jazz koncerte. Sicer pa je zanimivo fotografirati tudi kaj drugega, so pa tudi ambienti drugačni. Rock zvezde so na večjih odrih, v manjših klubih pa je povsem drugače, je bolj pristno.
Kako se naučiš fotografirati rock koncerte?
Veliko denarja vlagam v knjige fotografov. Imam tudi kolega Briana Rašića, ki je neke vrste moj mentor, ki je svoj čas fotografira za Džuboks in je eden uradnih fotografov Rolling Stonesov. Z njim sva že vrsto let na zvezi in ko sem začenjal, mi je vedno dajal komentarje na moje fotografije.
Sedaj pa on meni občasno kaj pošlje v oceno.
Kaj je najbolj pomebno fotografirati na koncertu?
To je odvisno kakšne fotografije potrebuješ. Na dogodku fotografije vedno razdelim v dve skupini, tisto, kar moram narediti in tisto, kar hočem narediti zase, kakšne detajle, roke na kitari, lahko se igram z dolgimi časi, da ujamem gib kitarista. Ko fotografiram Rolling Stonese vem, da moram fotografirati Keitha posebej, Micka posebej, pa njiju skupaj in celo zasedbo skupaj.
Za vse to pa imaš časa v dolžini prve pesmi. Nazadnje je to bila pesem Start Me Up, druga pesem se lahko fotografira že 30 metrov stran. Pa še pod odrom se ne moreš veliko premikati, tako da imamo običajno vsi fotogafi s takega koncerta skorajda identične fotografije. Včasih fotografi tudi oviramo en drugega. En dviga roke, pa ti je v kadru ...
Včasih je pod odrom več fotografov kot občinstva.
In to je zelo moteče za občinstvo. Meni je včasih nerodno ... na kakšnem tihem koncertu ... Nikoli ne bom pozabil koncerta portugalske skupine Madredeus v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Fotografirali smo tri pesmi in v tej zelo akustični dvorani, mi je povedal moj kolega, ki je bil na drugem balkonu, da se je slišalo klikanje fotoaparatov. V takih primerih moraš fotografirati, ko so neki glasnejši poudarki v pesmih, pa vendar ... Moraš biti čim bolj neopazen, zato se vedno oblečem v črno in me je ekrat skoraj kap zadela, ko sem na odru zagledal uradnega fotografa v rumeni majici. To pa res ne gre.
Motečje je verjetno tudi za nastopajoče.
Zato jih je treba opazovati. Opazujem jih kako reagirajo, nekateri se umaknejo stran, ko jim greš bliže. Drugi pa so pozerji, kot recimo Gene Simmons iz skupine Kiss, ki komaj čaka fotografe.
Na katero fotografijo ste najbolj ponosni in kje in kako je nastala?
Težko se je odločiti.
Ena mojih ljubših fotografij, ki tehnično ni nič posebnega, je fotografija Jamesa Browna leta 2006 v Zagrebu. To je bil eden zadnjih njegovih koncertov in mesec dni kasneje je umrl. Predzadnji posnetek na tem koncertu je bil, ko je šel James Brown dol z odra in me je zagledal in name pokazal s prstom.
To je bil trenutek, ki se ti ne zgodi pogosto.
Druga taka fotografij je pa Keith Richards, ko se ti nasmehne. Ta njegov poseben pogled in da kitaro k sebi na lice in uživa v tem.
Na katerem koncertu ste bili najbolj ogroženi?
Da bi bil prav ogrožen, mislim, da ni bilo nikjer. Čeprav včasih, še posebej v prvih vrstah pod odrom, zadeve uidejo izpod nadzora. Problematično je lahko skakanje občinstva z odra, ker nikoli ne veš, kam po padla kakšna noga. Za opremo pa je najbolj nevarno pivo, pa občinstvo te odriva in včasih tudi padeš.
Dejansko je bil najbolj nevaren koncert zasedbe Onyx v Kinu Šiška, ko je občinstvo kar rinilo in skakalo naprej. Jaz sem bil pod odrom in sem imel celo vrsto modric. V bistvu pri punkerjih in metalcih ni tega problema. Metalci slamajo in če kdo pade, ga vsi poberejo. Vendarle moraš malo paziti ... Na Metal Campu se mi je zaletel 150-kilogramski metalec v koleno, kar ni bilo prijetno.
Na razstavi Chords, riffs and strings ste se lotili največje rockovske ikone to je - rock kitarista. Kakšna so to bitja?
Na razstavi bodo fotografije kitaristov in bas kitaristov. Kitara je nekako osnovni in osrednji inštrument na odru, pa kitaristi jih imajo radi, jih božajo in ljubkujejo. Imam veliko fotografij kitaristov različnih generacij v svojih elementu.
Sam znam na kitari prijeti nekaj akordov, Sicer nisem kitarist, je pa to v pomoč, da vem, kaj oni na odru počnejo. Razstavljene bodo tudi fotografije kitaristk Ane Popović in Princove kitaristka Kate Tyson.
