Tiskane izdaje
Obiskovalcev rimskih Konjušnic Kvirinala (Scuderie del Quirinale) v prihodnjih petih mesecih − od jutri do 31. avgusta − zanesljivo ne bo navdajal občutek prehude osamljenosti.
Razlog za pričakovano gnečo bo retrospektiva mnogim priljubljene ikonične mehiške slikarke Fride Kahlo (1907–1954), ki bo na ogled v tem terminu in na kateri obljubljajo okrog 40 njenih slik. To je lep delež vseh, ki so uvrščene v njen catalogue raisonné (143 jih je; slikarka je zapustila številčno omejen opus), ob teh pa bo dostopen tudi izbor njenih del na papirju in fotografskih dokumentov njenega življenja.
Glede na podatek, da so dela te slikarke, sprva likovne avtodidaktinje, pozneje pa »primitivke« v obvezni tradicionalni mehiški noši kot značilnem atributu (ki pa je imela odličen vpogled v sodobne vizualne trende), zastopane predvsem v mehiških in ameriških zbirkah, je to ena razmeroma redkih priložnosti gostovanja tolikih njenih del onkraj Atlantika.
Kahlova, po rodu napol Indijanka (po materini strani, po očetovi je bila potomka madžarskih Židov), se je začela likovno izražati med okrevanjem po znani avtomobilski nesreči, ki jo je zaznamovala do konca življenja. Nesreči je sledilo več kot 30 operacij, med drugim tudi splav, izkušnja fizične bolečine pa je pustila sledi na večini njenih slik, značilno usmerjenih v različne pristope k samoreprezentaciji in vizualiziranju lastne ekstistence.
Drug moment, ki je prav tako odločilno zaznamoval njeno biografijo in podobno intenzivno odzvanja v njenem delu, je bilo njeno burno razmerje s slikarjem Diegom Riverom, s katerim sta se poročila leta 1928 in, po vmesni ločitvi, znova leta 1940, sicer pa je Frida Kahlo nasploh zapustila izrazito avtobiografsko zaznamovan opus.
Kar tretjino tega sestavljajo avtoportreti oziroma upodobitve njenega neštetokrat ranjenega telesa, ki jih komentirajo kot slikarkino avtoterapijo za preživetje. Slikala je do konca življenja, tudi v zadnjih letih, ko je bila priklenjena na posteljo in so ji na mizo pred posteljo aranžirali tihožitja s sadjem z vrta ali lokalne tržnice. Te sadeže je personificirala in vanje vnašala avtobiografske poteze, znova in znova povezane z bolečino, s tem pa je tudi sebe identificirala z naravo.
Njeno pravo ime je bilo sicer Magdalena Carmen Frida Kahlo y Calderón, sama o sebi pa je trdila, da se ni rodila leta 1907, ampak tri leta zatem, v letu 1910, ki je bilo leto začetka dolge mehiške revolucije. To je proti režimu Porfiria Díaza vodil Francisco I. Madero.
V izboru rimske razstave bodo tudi tako ikonična dela, kot je Avtoportret s trnovo ogrlico in kolibrijem iz leta 1940, ki bo sploh prvič na ogled v Italiji, ali starejši Avtoportret v žametni obleki iz leta 1926, ki ga je naslikala že pri devetnajstih letih. Pri njem je sledila estetiki Parmigianina in Modiglianija in njen odnos do umetnosti drugih, predvsem sodobnih umetnostnih tokov (na čelu z mehiškim modernizmom in mednarodnim nadrealizmom) bo prav tako izpostavljen na razstavi.
Jeseni, 20. septembra, bodo naslednjo italijansko razstavo o Kahlovi odprli še v Knežji palači v Genovi, kjer pa se bodo osredotočili na njen odnos z Diegom Riverom.
