Tiskane izdaje
Aktualno dogajanje v Mednarodnem grafičnem likovnem centru neizbežno gledamo v povezavi z zadnjim »grafičnim bienalom brez grafike«, ob katerem so se sprožile temeljne dileme o delovanju in nadaljnjih usmeritvah te naše kulturne institucije.
Trenutno tamkajšnjo razstavo, nastalo na podlagi javnega poziva umetnikom, lahko razumemo tudi kot otipavanje terena, inventuro, ki naj ugotovi, koliko je grafika v našem prostoru še živa in zdrava. Rezultat bo zagotovo vplival tudi na podobo naslednjega bienala in glede na razstavljeno se zdi, da bo ta moral biti precej drugačen od zadnjega.
Na razstavo so uvrščena novejša dela šestdesetih od sto petdesetih avtorjev, ki so se odzvali na poziv. To so ustvarjalci različnih generacij (njihove letnice rojstva sežejo od 1933 do 1989) in različnih pojmovanj grafičnega medija. Starejši avtorji se večinoma predstavljajo s prepoznavnimi deli, usidranimi v njihovo že znano izrazno poetiko, za mnoge mlajše je značilno, da grafiko pojmujejo drugače, širše, da k njej pristopajo iz v sodobno medijsko krajino vpetih izhodišč.
Je pa zanimivo, da se v njihovih delih to ne kaže le v obliki razširjene definicije grafike in izkoriščanja možnosti sodobnih tehnologij, ampak pogosto tudi povsem drugače, kot vračanje k izvorom, k »pravovernim« tradicionalnim tehnikam ali njihovim hibridnim izpeljavam. Očitno te v novomedijski plimi marsikateremu ustvarjalcu predstavljajo dragoceno zatočišče, možnost za umik v zavetje poglobljenega ali igrivega avtorskega iskanja. Verjetno gre tudi za nekaj glavnemu toku nasprotujoče nostalgije, znane iz razvoja vseh medijev.
Razstava je postavljena po kronologiji rojstnih letnic sodelujočih avtorjev, kar je pristop, ob katerem jasno pride do izraza morda poglavitni sklep, da je grafična ustvarjalnost presenetljivo živa in raznovrstna tudi med mlajšimi in najmlajšimi generacijami domačih umetnikov. Hkrati je zaradi takšne postavitve razstava videti precej razpršeno, saj se inventivnost znotraj medija, njegovo razširjeno pojmovanje ter različni vsebinski in oblikovni poudarki ne držijo strogo generacijskega ključa. Prav nasprotno; stvaritve mladih in malo manj mladih avtorjev bi bilo mogoče uvrstiti v različne tematske sklope.
Vsebinsko se dela gibljejo v širokem spektru med intimo in angažiranostjo, igrajo na zelo različne učinke in jih pogosto tudi dosežejo. Ne glede na to, ali se posamezne stvaritve poskušajo vključiti v sodobno medijsko krajino, ji parirati ali pa so zavezane tradicionalnejšim pristopom, so lahko učinkovite in sugestivne. Pogoj za to je, da imajo njihovi avtorji kaj povedati in da za to izberejo ustrezno obliko. Večini uvrščenih v izbor je to uspelo.
Vladimir P. Štefanec
