Tiskane izdaje
Palazzo Reale v Milanu ima zadnja leta veliko razstav, nastalih v sodelovanju z znanimi galerijami, muzeji in zbirkami po Evropi, kar pomeni, da so najprej spretni organizatorji, da imajo velik obisk in da uspejo pokriti velike stroške, pri čemer zavarovalnina dragocenih del ni majhna. Letos je bilo že nekaj odmevnih razstav; po Rodinu in Kandinskem so sedaj vrste pred Gustavom Klimtom.
Slovenski obiskovalci Dunaja Klimta že dolgo poznajo, tako glede Beethovnovega friza v Olbrichovi Secesiji kot Poljuba in drugih slik v Zgornjem Belvederu ter v MQ. Nasploh pa je Klimt zastopan v mnogih skupinskih razstavah kot reprezentanca Avstrije in Dunaja na prelomu 19. in 20. stoletja.
Milanska razstava pa vendarle ima nekaj poudarkov, ki jih morda drugje ali na Dunaju spregledamo. Tu je prvič na ogled, v katalogu pa so natisnjena, komaj leta 2012 odkrita neznana Klimtova ljubezenske pisma Emilii Flöge, tu je kronološko razvidno poudarjena Klimtova življenjska pot, zlasti sodelovanje v skupini Künstler - Compagnie. Ta skupina je med drugim delala tudi na Reki, in sicer pri poslikavah reške opere, vendar pa kakšnih dokumentov o samih poslikavah ni, vprašanje je, kaj imajo na voljo Hrvati.
Zanimivost milanske razstave so nekateri slikarski konteksti, ki kažejo Klimtovo dominacijo v samem dunajskem okolju, kot je istočasno slikarstvo na primer soustanoviteljev Secesije leta 1897: Kolomana Moserja in Carla Molla. Klimt je imel fenomenalno risarsko znanje in je bil nedvomno zgleden nadaljevalec tako vrhunskim avstrijskih umetnikov, kot so bili Ferdinand Georg Waldmüller, Hans Makart in Emil Jakob Schindler, oče Alme Mahler, medtem ko je Carl Moll postal njen očim, ko se je poročil, po smrti očeta, z njeno materjo.
Razstava pokaže Klimtovo povezanost in navezanost na mlajšega brata Emila in na prijatelja Franza Matscha, po bratovi smrti, ki je Klimta zelo prizadela, pa se stopnjuje njegov odpor do vseh družbenih konvencij. Katalog tako daje kar precej poudarka Klimtovemu sporu z vodstvom dunajske univerze pri poslikavi osrednje avle, ki pa ni bila realizirana, kljub dejstvu, da je Klimt v letih med 1899 in 1907 napravil zanjo tri velike slike in za eno, to je Filozofijo, na Pariški svetovni razstavi leta 1900 prejel zlato medaljo kot najboljši tuji slikar sploh. Leta 1904 je Klimt pretrgal pogodbo z univerzo, saj so člani univerzitetnega senata njegove slike (Filozofija, Medicina in Pravo) ocenili kot pornografske in izprijene.
Ljubezenski prepih
Klimtov odnos do ženske je še vedno zelo skrivnosten, saj jih je imel toliko, da se ne ve, kje je šlo za profesionalnost (kot slikarski model), kje za flirt – model končno rodi! –, kje za zaljubljenost ali je kje šlo za ljubezen. Tega verjetno še sam ni vedel čisto natanko, zato je bil nenehno na »ljubezenskem prepihu«, rezultat pa so mnogi sijajni in zelo različni ženski portreti. Milanska razstava jih ima kar nekaj, še več jih je v zasebni lasti.
Uničene pa so slike »iz univerze». To je ena najbolj žalostnih zgodb, ko so nacisti na gradu Immendorf 7. maja 1945 v celonočni orgiji po Hitlerjevem samomoru zminirali ves grad z vsemu zbirkami dunajskega tovarnarja ter zbiralca Klimtovih slik Ledererje in vse zažgali. Med drugim je zgorelo kar trinajst Klimtovih slik; med njimi so v katalogu sicer objavljene fotografije Schuberta pri klavirju ter tri slike za Univerzo!
Klimt v Italiji, v Benetkah in Rimu
Klimt je bil v Italiji najbolj znan v času, ko je sodeloval na Beneških bienalih, še posebej leta 1910, ko je razstavljal kar dvaindvajset slik in ga je kritika ocenila za najboljšega slikarja na celotnem bienalu. Prav tako pa naslednje leto, 1911, ko je bila v Rimu dvojna slovesnost; praznovanje petdesetletnice Zedinjene Italije in odprtje nove moderne galerije.
Samo avstrijski paviljon je na Esposizione internationale di Belle Arti predstavil več kot tristo del, med njimi sta vsak s po eno sliko sodelovala naša Matija Jama in Ivan Grohar. MiIanska razstava tega sicer ne pove, saj daje poudatek Klimtu, ki pa je bil tam zastopan s kar dvanajstimi slikami. Klimt je za sliko Življenje in smrt prejel zlato medaljo!
Precej nebogljena pa se zdi primerjava med Klimtom in nekaterimi italijanskimi slikarji (Galileo Chini, Felice Casoratti, Vittorio Zechin), ki so tedaj, še pred začetkom futurizmna; futuristi Ardengo Soffici, Filippo Tommaso Marinetti in Umberto Boccioni so sicer v Benetkah Klimta spoznali, svoje slikarske poetike navezovali na Klimtovo slikarsko izročilo, a brez uspeha; Klimt je bil zanje prevelik, kar pa je spet na neki način »simpatično« videti v živo.
Milanska razstava ponuja sicer precej drzno tezo, češ da je Klimt s svojo sliko Vodne kače iz leta 1904 vplival na Modiglianijev Zleknjeni akt (1917).
Beethovnov friz je postavljen v posebno sobo, na stene, kot da bi bili v dunajski Secesiji; na sredini je maketa Olbrichove zgradbe, postavili so Beethovnov portret v bronu, delo kiparja Maxa Klingerja, iz zvočnikov pa mirno odmeva Beethovnova Deveta simfonija, tako da naredi vzdušje pri obiskovalcih še bolj praznično. Še bolj poudari, kako je bila za Klimta vsaka umetnina, vsaka slika, za katero se je maksimalno angažiral in znal skoncentrirati, svet zase!
