Igor Štromajer: Najsrečnejši umetnik na svetu

Se še spominjate projekta Ballettikka Internettikka Igorja Štromajerja (in Braneta Zormana), v okviru katerega so roboti izvajali gverilske akcije na različnih prizoriščih? Mineva 13 let od njegovega nastanka, avtor pa je trenutno v Nemčiji, kjer se ukvarja s spletno umetnostjo in še marsičim.


Že nekaj let ste v Nemčiji. Kakšne so tam razmere za ustvarjanje?

Sem tukaj in tam hkrati. Nemčija ni tako daleč od Slovenije, da bi bilo povsem drugače kot je doma, čeprav, zanimivo in paradoksalno, v Nemčiji ni več druge svetovne vojne, ki v Sloveniji še vedno poteka. Res je, da je količina denarja dosti večja, zato ga država, zvezne dežele in mesta, za kulturo in umetnost namenijo veliko več. A ta denar ne leži na cesti. Naloga umetnikov je, da ta denar najdemo, ga pretakamo, mu omogočimo kroženje in da ga seveda čimveč potrošimo. Brez prekomernega trošenja in razsipništva, kapitalizem propade, in Nemci to dobro vedo. Denar je materija v gibanju, je rekel Živadinov. A v Nemčiji se v umetnost vlaga tudi ogromno zasebnega kapitala. Konec lanskega leta sem v Frankfurtu za svoj video prejel nagrado na bienalu medijskih umetnosti. Nagradni sklad je financirala ena najbogatejših nemških družin. A ker sem davek plačal v Sloveniji, je tudi domovina imela nekaj od tega. Tako poskrbim za dobre bilateralne odnose med državama.

Pred nekaj dnevi pa ste se vrnili iz Avstralije, ki ste jo opisali kot umetniku sovražno okolje. Kaj vas je tako prestrašilo?

Avstralija je v umetniškem kontekstu povsem nestimulativno okolje. Narava je prelepa, živopisana, kičasta. Okrog moje hiše so se prosto sprehajali kenguruji, na drevesu ob terasi so mi ob jutranji kavi peli kakaduji, nad glavo so vreščale raznovrstne papige. Mivka na neskončno dolgih peščenih plažah je ena najfinejših na planetu, morje je modre in zelene barve. Za umetnika je to grozovit in neskončen dolgčas. In v takem okolju naj delam družbeno kritično, angažirano, idejno radikalno in izrazno provokativno umetnost? Ne gre. Ljudje uživajo, srfajo, se zabavajo in se norčujejo iz neumnih poltikov. Mene so sicer tja povabili na turnejo, da delam in predstavljam svojo umetnost – in to sem iz vljudnosti tudi počel, saj so pošteno plačali – a ko sem jim predlagal, naj se raje ljubimo in uživamo, so bili takoj za to.

Ste med prejemniki žepnine MzK. Vam bo prišla prav? Kako sprejemate, doživljate ta ministrski prispevek?

Denar je vedno dobrodošel, čeprav je večinoma umazan. Ker ga imam premalo, se ga načelno ne branim, ga pa prav veliko res ne potrebujem. Žepnina je sicer neposrečen izraz za finančna sredstva, namenjena umetnikom, a naj tisti, ki od države prejemajo nekoliko večje vsote, ne mislijo, da dobivajo kaj bolj plemenitega, kot pa je žepnina. Tudi nisem jaz kriv, če si država izmišljuje take in drugačne javne razpise in če slučajno izpolnjujem njihove pogoje, kadar pač jih. Zavedam se, da država ni dolžna financirati mojih umetniških blodenj, zato vsako tako njeno napako spoštujem.

Leta 2011 ste od MzK prejeli delovno štipendijo. Vas lahko vprašam, koliko je znašala? In za kakšno obdobje so vam jo namenili?

Dvanajst tisoč petsto evrov. Za leto dni študija brezrazložne umetnosti (umetnosti brez razloga, op. p.), ali če povem drugače, za raziskovalni program odvajanja od umetnosti. Sicer se mi ni uspelo odvaditi od nje, tako da je bil to, gledano skozi neoliberalna očala, s stališča države, stran vržen denar, a hkrati neprecenljiva izkušnja za umetnika.

Zadnja leta se veliko sprašujete o umetnosti – kako postati dober umetnik, »slab umetnik sem«, Make Love, Not Art. Je to spraševanje že vaš umetniški projekt?

Na mojo prošnjo je režiser Jure Novak Make Love, Not Art pred časom odlično in s kirurško natančnostjo prevedel kot Jebeš umetnost. Da, sprašujem se o tem, kaj je danes slaba umetnost, kako deluje, kako se umešča v sodobno družbo. Iščem odgovore, zakaj nisem dovolj dober umetnik in kaj bi potreboval, da bi bil boljši. Bi bil boljši umetnik, če bi bil ženska? Če bi bil mlajši? Lepši? Če bi še bolj trdo delal? Če bi bil bogat? Če bi bil pametnejši? Če bi bilo še več mojih prijateljev kuratorjev in umetnostnih kritikov? Če bi se še pogosteje in še več ur na dan ljubil?

Vi ste »net artist, intimate mobile communicator and virtual performer« (spletni umetnik, intimni mobilni komunikator in virtualni performer). Kako bi to prevedli?

Nič posebnega. Ukvarjam se s spletno umetnostjo, raziskujem zlomljene, nedelujoče intimne komunikacije, distopične emocije, podatkovna stanja, strategije brezrazložnega upora ter iščem neuspešne taktike preseganja politične tesnobe.

Kaj trenutno ustvarjate?

Pripravljam samostojno razstavo v projektnem prostoru Aksioma v Ljubljani, otvoritev bo sredi maja, predstavitve na dveh evropskih festivalih, delo za skupinsko razstavo v Seulu in vzporedno dva spletno-vizualna projekta. Poskušam dejavno in intenzivno ustvarjati nič, a mi ne uspeva prav dobro. Verjamem namreč, da je najbolj radikalna umetniška gesta, ki jo danes lahko stori oz. izvede umetnik, tista, ki je pravzaprav ne izvede. Ki je načrtno, namenoma ne stori. Ki se ji aktivno odreče, jo zavestno opusti ter pusti sebe in obiskovalce ali gledalce v praznem prostoru opustitve(nosti), potencialnosti, nelagodja in nerodnosti. Veliko se ljubim in gledam na umetnost z zrele distance odraslega človeka. In v tem neznansko uživam. Sem najsrečnejši človek na svetu. Imam neskončno veliko časa.