Tiskane izdaje
Spomin na to, kako prijetna sta lahko v poletni vročini obisk muzejev in hlad, ki veje iz njihovih debelih zidov, teh varuhov zgodovinskih artefaktov in njihovih prepletenih zgodb, me je hladil ob nedavnem obisku rogaškega muzeja na prostem (skansena), ko je na gričih pod Donačko goro sonce pripekalo tja do 40 stopinj Celzija.
Muzej na prostem v Rogatcu, tik ob slovensko-hrvaški meji in reki Sotli, nam, obiskovalcem, ponuja veliko več kot le ogled ljudske stavbne dediščine.
Danes preseneti, kako zgledno so v začetku osemdesetih let 20. stoletja zastavili »nacionalni projekt skansen«. Načrtovanih je bilo več regionalnih muzejev na prostem, ki naj bi predstavljali stavbno dediščino različnih slovenskih pokrajin, rogaški je le eden izmed njih. Za ta projekt je zaslužen takratni odgovorni konservator, danes profesor na oddelku za etnografijo na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Vito Hazler.
V Rogatcu so do danes nadgrajevali projekt in trenutno v okviru programa Okusimo dediščino vsak teden prirejajo zgledne strokovne delavnice in vodstva po skansenu.
Rogatec leži na prehodu iz predalpskega v panonski svet, kar se odraža tudi v arhitekturi - lesena hiša s slamnato kritino. V skansen so postopoma prestavljali objekte iz sosednjih krajev. Namen tega početja je bil, da na enem mestu prikažejo tipično srednještajersko kmetijo – torej gručo starih hiš subpanonskega tipa iz sredine 19. stoletja: stanovanjsko Šmitovo hišo (z ilovnatimi tlemi, zgrajeno iz lesa, stene, obmetane z ilovico in pobeljene z apnom, streha s čopoma, prekrita s slamo, ter lesene kljuke ob robu slamnate strehe z ročno tesanimi lesenimi žlebovi ...) pa viničarsko hišo in gospodarsko poslopje ...
In tako sprehod po stari kmetiji - med vrtom, brajdo in lipo, travniki in nasadi zelišč ter zdravilnimi rastlinami obiskovalce posrka v »časovni stroj« in hkrati daje pravšnji okvir učnim delavnicam in strokovnim vodstvom. Prikazi starih obrti, šeg in navad - kako se naredi žebelj, kako speče kruh ali domača »žulika«, kako splete košara iz šibja, stke zapestnica, pridela med ali iz kamna izkleše rozeto ... so živa interpretacija naše dediščine.
Nedaleč od skansena je konjeniški klub Strmol s približno ducatom iskrih konj in po ravnici naprej, na robu starega trga, se dviga nedavno obnovljeni Dvorec Strmol, z vidnimi stavbnimi razvojnimi fazami od 15. stoletja dalje.
V Zavodu za kulturo, turizem in razvoj Rogatec so skansen/staro kmetijo, konjeništvo in plemiški grad programsko prepletli v vznemirljivo skupno zgodbo in s tem pokazali, da lokalna politika, če hoče, zna ustvariti pogoje za ohranjanje kulturne dediščine in kulturne krajine.
Tisto, kar me je pri rogaškem projektu najbolj prepričalo, nista le dobra organiziranost in prijaznost domačinov, ampak pomemben socialni vidik, namreč v okviru svojih dejavnosti daje zaposlitev mladim in starejšim Rogatčanom. Ta socialni vidik (še posebej zdaj, v času visoke brezposelnosti in družbene krize) pošilja iz Rogatca pomenljivo sporočilo vsem politikom, ekonomistom in novopečenim kapitalistom, ki vidijo kulturo le kot strošek in ne kot pomembno družbeno naložbo.
