Janezi Janše: blagovna znamka z večplastnimi učinki

Kaj je ime? Kako je povezano s svojim nosilcem, še posebej, če ga ta zamenja? Kaj ima z osebnim dokumentom? Kakšno mesto ima ime v skupnosti? 
In naposled: kakšen je pomen imena v umetnosti in na umetniškem trgu? Nekateri projekti in aktivnosti treh slovenskih preimenovanih umetnikov Janeza Janše, Janeza Janše in Janeza Janše so v preteklosti 
in danes sprožili prav vprašanja v zvezi z imenom 
in preimenovanjem ter dali različne iztočnice 
za premislek o njih. Pravni aspekt imena in preimenovanja v umetnosti odpira umetniška dražba na Dunaju, na kateri so Janezi Janše konec prejšnjega leta prodali nenavadno umetniško delo, in sicer PB0241891 (Potni list). Njihove osebne izkaznice, ki so obenem umetniška dela, zdaj poskuša za svojo zbirko odkupiti Moderna galerija v Ljubljani.

Težava je seveda v tem, da se po zakonu o osebnih izkaznicah teh ne sme dati ali posoditi drugi osebi ali uporabiti tuje osebne izkaznice za svojo ali spreminjati katerih koli podatkov na njej. Zakon namreč predvideva, da z osebno izkaznico državljan izkazuje svojo istovetnost in državljanstvo, lahko jo uporablja tudi za prehajanje državnih meja. Ne predpostavlja pa, da so lahko tudi razstavni eksponati, pravi odvetnica Urša Chitrakar, ki je pripravljala pogodbo za prodajo potnega lista na omenjeni dražbi. Pri tem se ji zdi zanimivo, da zakon dopušča, da lahko z osebno izkaznico, ki ji preteče rok, počneš kar koli, lahko jo tudi prodaš. Takšen nasvet je namreč Moderna galerija dobila z ministrstva za notranje zadeve, ko se je pozanimala, kako bi na legalni način odkupila osebne izkaznice treh umetnikov.

Zakon o potnih listih se od tistega o osebnih izkaznicah razlikuje predvsem v tem, da predvideva kazen za njegovo prodajo. Za dražbo so tako pravno rešitev našli v tem, da je kupec odkupil potni list ne kot fizični objekt, ampak kot avtorsko­ delo, ki je nematerialno. Izdali so mu namreč certifikat in z njim avtorsko pravico prenesli nanj. Po besedah Chitrakarjeve ustvarjalnost treh umetnikov, ki zadeva njihove dokumente kot umetniška dela, znotraj prava odpira zanimiva vprašanja, na katera v tem trenutku – tudi zaradi pomanjkanja sodne prakse – še ni odgovorov.

Filozofija imena

Poleg pravnih vprašanj umetniško delovanje Janezov Janš zadene tudi čisto ontološka vprašanja.

Prva poteza imen je, da nas preživijo, pravi filozof dr. Mladen Dolar. »Ime je namenjeno temu, da bo vklesano na nagrobni kamen, vsaj kolikor daleč je mogoče predvideti. Je tisti del naše identitete, ki je bolj trajen od nas samih, zapisan domnevno najtrajnejši substanci kamna. Imena so 'večna', mi nismo, imena trajajo, mi smo umrljivi.«

Ime je jamstvo simbolnega preživetja subjekta, dodaja. Nosilec lahko svobodno spreminja imena, ne da bi to zaznamovalo njegovo substanco, po drugi strani pa se ime zagrobno maščuje in se izkaže za trajnejše od svojega nosilca. »'Mi' smo samo epizoda v življenju svojega imena,« pravi Dolar.

Nauk partizanskih imen

V teh terminih se da razmišljati o razmerju imena do njegovega nosilca, vendar Dolar opozarja, da sta ime in preimenovanje povezana tudi z določenim družbenopolitičnim kontekstom. V slovenski zgodovini so si v partizanih ljudje množično spreminjali imena in privzemali nova. Partizanska imena so se po eni strani opirala na tradicijo uporabe fiktivnih imen v pogojih ilegalnega delovanja, ko naj bi zabris 'prave' identitete nosilcem zagotavljal večjo varnost.

»A po drugi strani za pragmatično utemeljitvijo tiči tudi želja in volja po utemeljitvi nekega novega simbolnega reda, novega reda po­imenovanj in simbolnih mandatov, kjer 'realno' in simbolni impakt ne tičita več v pravem imenu, temveč nasprotno, v na novo izbranem in privzetem partizanskem imenu. Tu je zdaj prava identiteta, ne glede na stanje v dokumentih,« pravi Dolar. Novo poimenovanje tako ne predstavlja le simbolne smrti, ampak obenem novo rojstvo.

Nastanek konkurence 
v umetnosti

Posebna epizoda v življenju »imena« sta njegovo delovanje in status v okviru umetnosti. Filozof dr. Lev Kreft o »nastanku« umetniških imen pravi: »Umetniška dela so vedno izdelovali ljudje 
z imenom, lastnim ali skupinskim, ki je pripadalo delavnici. Tako kot vsak obrtnik, ki ga pokličete po imenu, kadar ga poprosite, naj vam po naročilu izdela omaro ali čevlje. Da bi to ime dobilo pomen, ki mu ga pripisujemo zdaj, se je morala umetnost zavihteti s položaja navadne obrti med vrhunske dejavnosti posebnega pomena.« In še: 
»V čem je ta posebni pomen avtorstva umetniškega dela, je dobro pojasnil že Giorgio Vasari: po eni plati gre za posebej vzvišeno dejavnost, pri kateri je treba imena in tudi življenjske zgodbe velikih mojstrov pomniti, po drugi plati pa umetnosti do veličine pomaga konkurenca. Tu je bil izraz 'konkurenca' sploh prvič uporabljen v pomenu, ki ga ima danes.«

Avtorjevo ime pridobi pomen, ko postane blagovna znamka, ki jo je zahtevala pogodba in jo je potrjeval podpis. Hkrati pa se je del umetniške proizvodnje ločil od ostalih umetnosti in postal znak za poseben življenjski slog družbenih elit, pravi Kreft. Pri tem ni bilo pomembno, ali je avtorsko ime tisto, 
s katerim je bil krščen, ali tisto, ki so mu ga nadeli drugi – na primer po kraju, od koder je prišel –, ali »umetniško ime«, ki si ga je izmislil sam. Pomembno je bilo, da je umetniško delo izdelal sam in da je za to jamčil s svojim podpisom. Ime tu ni v funkciji identitete, ampak atribucije – da se ve, komu pripisati delo, je najbolje, da je delo podpisano, in ta podpis je pravno potrdilo avtorstva in ideološko potrdilo ­stopnje elitnosti lastnika.

Kako nas kliče država?

Po drugi strani imena ljudi niso imela posebnega pomena, dokler ni nadzora nad »svojim« prebivalstvom prevzela nacionalna država, pojasnjuje Kreft. Ta je potrebovala precej časa, da je do sodobne natančnosti izmojstrila svoj katalog in uspela uveljaviti potrebo, da ima vsakdo poleg samega sebe vedno 
s seboj še izkaz, ki mu ga je izdala država zato, da bi ga lahko vsaka pooblaščena oseba v vsakem trenutku identificirala.

»Še danes obstajajo deli sveta, kjer ne potrebujete osebnega dokumenta, dokler ste doma, v mejah lastne države, pa tudi deli sveta, kjer se lahko izdajate za kogar koli hočete, samo da s tem nimate namena storiti kaznivega dejanja. Zato je povsem zgrešeno, če vidimo v tistem imenu, s katerim nas kliče država, kadar nas hoče prijeti, lastno identiteto. Ime, ki ga imamo na dokumentih, ima vlogo identifikacije,« dodaja Kreft.

Ime na trgu

Ime je torej vključeno v cirkulacijo umetniških del, povezano tudi z umetniškim trgom. Pavel Toplak, uradni sodni cenilec in izvedenec za likovno umetnost, ki je dal oceno vrednosti osebnih izkaznic Janezov Janš, ugotavlja, da ime (bodisi priznano bodisi manj znano)
pomembno vpliva na ceno, kar je vsaj deloma povezano z drugimi metodami postavitve cen umetnin, kot so kakovost posamičnega dela, avtorjevo obdobje delovanja, premičnost in nepremičnost dela, kar ureja tudi zakon o zaščiti kulturne dediščine.

Neutemeljenost preimenovanja

Od preimenovanja treh Janezov Janš letos mineva štiri leta. Medtem se je Žiga Kariž preimenoval 
v staro ime, vendar »Janeza Janšo« še uporablja kot umetniško ime. V začetku je ta umetniška gesta učinke ustvarjala v kontekstu slovenske notranje politike. Z leti se je izkazalo, še posebej s projekti, prikazanimi v tujini, denimo Signatura­ Dogodek Kontekst in NAME ­Readymade, da preimenovanje zadeva vrsto drugih ravni, predvsem zgoraj omenjena ontologijo in status imena v umetniškem sistemu.

Preimenovanje Janš je po Dolarju vzbudilo nemalo nelagodja prav zato, ker trije nosilci novega imena niso v nobenem trenutku hoteli pojasniti svoje odločitve za preimenovanje. »Spremembe imena niso podkrepili in utemeljili 
s spreobrnitvijo, s privzemom novega prepričanja, z začetkom novega življenja ali s tem, da je bilo njihovo življenje dotlej zavrženo in zgrešeno. In za ime, ki so si ga izbrali, nikakor ni bilo videti, da bi ravno utelešalo njihovo prepričanje, njihovo politično pripadnost ali da bi jim služilo za zgled tega, kar bi hoteli biti,« razlaga Dolar.

»Neutemeljenost preimenovanja, dejstvo, da ga ni spremljal preobrat v kakšno novo vero, kloniranost treh enakih imen, ki ravno izključuje individualnost in enkratnost, in nazadnje izbira imena, ki si ne izposoja pri kaki slavni in mitični preteklosti, ampak kaže na nič kaj gloriozno sedanjost in 
s kloniranjem spodjeda svoj model –
vse to pogojuje neumestljivost te geste in njenega sporočila.«

Ta gesta ima po njegovem močno sporočilo, četudi ni jasno, kaj naj bi to sporočilo bilo. »Če se preimenovanja, tako kot pri partizanskih imenih, drži podstat hotenja po novi simbolni zavezi in drugačni fundaciji, potem se ta domnevni novi simbolni red tu izkazuje ravno kot kloniranje najbolj razvpitega imena naokoli, nosilca vladajočega reda. Novo je le razmik v ­kontingenci starega.«

Spremembo imena treh Janezov Janš po njegovem lahko vidimo 
v kontekstu partizanskega bojevanja, saj imajo ta nova imena – tri ista, v nasprotju s tradicijo – poleg tega, da so povezana z spreminjanjem vseh dokumentov, obenem učinek utemeljitve nekega paralelnega simbolnega prostora, virtualnega novega poimenovanja, in s tem možnost neke drugačne simbolne vezi, ki krši razmejenost umetnosti, civilnega državljanskega statusa in političnega mandata.

Žrtvovati ime

Ko so si trije umetniki izbrali enako novo ime, niso spremenili identitete, pač pa so zamenjali svoje dokumente in s tem spremenili identifikacijo, kar vsaj slovenske države ni posebej skrbelo, saj zna, kadar je treba, natančno razločiti enega Janeza Novaka od drugega, preimenovanje razume Kreft. »Da so jo spremenili ‘zares’ in si vzeli Janeza Janšo ne le za umetniško, ampak tudi za zaresno ime, je bil prej kot izziv državi ali izziv 'tistemu' Janezu Janši izziv kulturniški srenji, ki se je čudila, kako lahko kdo čisto zares žrtvuje lastno ime za umetniški projekt – in s tem potrdila, da za umetnost, ki jo sicer povzdiguje v nebesa, in za aktivizem, ki ga izpoveduje kot svojo religijo, še imena ni pripravljena tvegati.«

Ime in njegova epizoda v življenju umetnosti – Umetniški projekt Generalità Janezov Janš bodo nocoj odprli v italijanskem paviljonu na Beneškem bienalu. Različica projekta je na ogled tudi na Italijanskem inštitutu za kulturo v Ljubljani. DELO_4X_