Tiskane izdaje
Leta 2007 so se umetniki Davide Grassi, Emil Hrvatin in Žiga Kariž, ki so delovali in ustvarjali v Sloveniji ter bili rojeni v treh državah, Sloveniji, Hrvaški in Italiji, včlanili v Slovensko demokratsko stranko (SDS) in uradno prevzeli ime Janez Janša.
Iz preimenovanja so nastali številni umetniški projekti in filozofsko-teoretski razmisleki o imenu ter njegovi identiteti.
»Saj je tudi Janez Janša podpisal«, beremo te dni na twitterju. Janez Janša kot predsednik SDS odgovarja: »To nisem bil jaz, verjetno eden od tistih krjavljev, ki kradejo imena in jih je financirala Majda Širca.«
Kdo so »trije klovni, ki so si nadeli 'umetniško ime' Janez Janša«, kot jih predstavlja spletni portal Politikis, »ki v tujino odhajajo sramotit Slovenijo in njeno kulturo«? In dodajajo: »STA namreč poroča, da bodo 'dela umetnikov' Janeza Janše, Janeza Janše in Janeza Janše jeseni in pozimi predstavljena na treh razstavah po Evropi, v Londonu, na Reki in na Dunaju.« Prvi Janez deluje v Zavodu Aksioma, drugi v Zavodu Maska in tretji v Zavodu Masa.
Krjavlji in klovni
Od svojega preimenovanja leta 2007, ki je označeno kot umetniško dejanje, so do danes izvedli vrsto projektov, performansov in akcij ter posneli dokumentarni film. Leta 2007 je nastal Triglav na Triglavu (razstavljen v Mali galeriji), ki se nanaša na dve predhodni umetniški akciji, skupine Oho leta 1968 in skupine Irwin 2004, ki obravnavata Triglav kot alegorijo geografskega, narodnega in državnega simbola in pripadajoče zgodovinsko konstituirane identitete.
Leta 2008 so v okviru berlinskega festivala Transmediale izvedli projekt Watch it, ki ga je sestavljal podpis istega imena v različnih oblikah pisav treh oseb. Istega leta so v graškem Stadtparku pripravili razstavo Name – Readymade, ki se osredotoča na spremembo imena in posledice, ki jih sproži takšno dejanje.
Med leti 2007 in 2009 je nastala serija Podpisi, leta 2010 pa sta na Dunaju sledila gledališki performans The More of Us There Are, the Faster We Will Reach Our Goal ter akcija na dražbi, na kateri je bil kot umetniško delo prodan veljaven potni list Janeza Janše. Iz serije Podpisi je bila leta 2010 razstava v Koroški galeriji likovnih umetnosti, leto kasneje pa so sodelovali še v italijanskem paviljonu na Beneškem bienalu.
Od njihovega preimenovanja leta 2007 so nastale številne interpretacije o tem, kaj je ime in kaj identiteta, ki z imenom nastane, ter kdaj in zakaj neki izdelek, ali dejanje, postane umetniški in vstopi v umetnost.
Leta 2008 je Mladina izdala knjigo Marcela Štefančiča, jr. Janez Janša: biografija, v kateri se anekdote iz življenja treh umetnikov prepletajo z družbeno sliko v sedemdesetih in osemdesetih letih, leta 2012 pa je nastal še film Jaz sem Janez Janša, ki je v slovenski javnosti povzročil razburjenje, še preden ga je kdorkoli videl, češ da so v filmu »vsebine, za katere bi lahko trdili, da so pornografske«, in da »pornografska vsebina zlahka postane tudi žaljiva do osebe, katera se skozi celoten projekt omenja in obravnava« (direktor takratne Vibe filma).
Filmski studio Viba film Ljubljana je odtegnil svoje sodelovanje, v štiridesetdnevni spletni akciji so zatem zbrali denarna sredstva za postprodukcijo in distribucijo filma, prispevalo jih je 181 posameznikov z vsega sveta.
Dokumentarec je že eno leto na poti po Evropi, v naslednjih mesecih pa si ga bodo ogledali še na Štajerski jeseni v Gradcu, na festivalu novega filma, digitalne umetnosti v Liverpoolu, v Romuniji na seminarju o urbanizmu, v ciprskem Limasolu, na mednarodnem TV-festivalu v Črni gori, na festivalu nekonvencionalne umetnosti The Influencers v Barceloni, v Firencah na filmskem festivalu Lo schermo dell'arte, nato pa še na projekcijah v Churu, Baslu, Zürichu, Ženevi in Bernu.
Najpogosteje so projekcije pospremljene s predstavitvijo umetnikov in pogovorom z njimi.
Letos imajo za sabo in pred sabo še kup projektov. V londonski galeriji Calvert 22 je od septembra na ogled razstava Dear Art (Draga umetnost), na kateri sodelujejo z delom Troika (na slovenski zastavi so v triptihu razstavljene njihove članske izkaznice SDS, osebne legitimacije in bančne kartice), ki je bilo prvič na ogled junija letos v moskovskem muzeju sodobne umetnosti na razstavi Mocumentary: reality is not enough (Mokumentarec: resničnost ni dovolj).
»Kreditne kartice
»Kreditne in bančne kartice so medij zaupanja. Zaupanje je temelj razmerja v finančnem sektorju, ki je v osnovi virtualen. Pokonci ga drži tako rekoč slepa vera v delovanje te virtualnosti. Ko je osnovni pakt zaupanja prekršen, se celoten sistem v hipu lahko sesuje,« je Janez Janša pojasnil novo serijo del, ki pomenijo nov korak v njihovem večletnem ukvarjanju s kolateralnimi učinki spremembe imena.
Tokrat so pri različnih bankah naročili plačilne kartice z motivi, ki so jih sami izbrali. Plačilne kartice so za banke sicer sredstvo plačevanja, a takoj, ko se znajdejo v muzeju, se njihova funkcija spremeni v umetniška dela. »Muzej ali galerija je na neki način tudi prostor zaupanja. Medtem ko banke hranijo in skrbijo za denar, ga oplajajo, posojajo in z njim ustvarjajo novo vrednost, muzeji z umetninami počnejo tako rekoč isto. Umetniško delo v muzeju takoj dobi dodatno vrednost. Muzej brez umetnin je kot banka brez denarja.«
Nekaj dni kasneje (23. oktobra) bodo z novim projektom vstopili še v projektne prostore Aksiome. Na razstavi Dražba bodo predstavili del serije I love Germany, ki bo teden zatem na ogled na dunajski Akademiji za likovno umetnost. Nanaša se na majice, ki jih krasi napis »Rad imam ...« in so nekdaj pomenile, da si kot turist obiskal neko deželo.
»Nato so se majice namnožile kot virus in pojavljati so se začele različne variacije. Rad imam Jezusa. Rad imam testenine,« pravi Janez Janša, ki je zase izbral, da ima rad Nemčijo, najmočnejšo in najvplivnejšo državo v Evropski uniji.
Projekt nagovarja gledalca z vprašanjem, kakšno držo zavzema kot posameznik v globaliziranem svetu in do potrošništva. Se zaveda, da je globalni turist in žrtev finančne krize? In končno: Kaj ima sploh rad?
