Tiskane izdaje
V instalaciji IN-between-SPACE za celovško Grajsko kapelo (Burgkapelle v okviru Muzeja moderne umetnosti Koroške MMKK) je Eva Petrič prikazala svoje videnje časa in prostora, zgodovine v ambientalni specifiki in predvsem videnje, čutenje in slutenje novih dimenzij vesolja po najnovejših fotografijah novonastalih zvezd in ozvezdij Evropske vesoljske agencije (ESA).
Najnovejša odkritja so kot nalašč za mlado slovensko umetnico, ki je med drugim deset let živela v Ameriki, večinoma v New Yorku, tam študirala in spoznala vrhunske dosežke znanosti in umetnosti, kot psihologinja pa še dimenzijo človekove refleksije sveta, bodisi na mitski, mitološki, ideološki, politični ravni ... ali pa čisto znanstvenoraziskovalni, torej neobremenjeno in futuristično, s predpostavkami, da se bo prej ali slej razkrila resnica o svetu in njegovem nastanku, o vesolju, njegovem nenehnem širjenju in vsem, kar bolj slutimo, a dokazov še nimamo, ali vsaj še niso takšni, da bi jih znali »obvladati«.
Čar instalacije s pomočjo desetletja starih majhnih čipkastih skupaj sešitih prtičkov različnih dimenzij, nekaj jih je tudi drugih barv, ne le čisto belih, je v njeni izdelanosti do perfekcije na vseh ravneh; s čipkastimi mrežami, sonci, planeti, aluzijami na »oltarno« religiozno dogajanje prav v tej kapeli, povezanimi z zvoki (menda iz Nasinih satelitskih posnetkov vesoljskih zvokov) in njenim pol petim, pol deklamiranim stavkom: »Ne skrivaj se!«, ki je produciran tako šegavo žugajoče, da pomisliš, kdo naj se vendarle skriva; posameznik, ti in jaz, ali svet sam, ki se skriva, ker se boji resnice, ki bo na koncu, čez stoletja, morda zamajala današnjo znanost v celoti, še bolj pa religije in njene »nosilce«? Zvočno-glasbeni del je prispeval Matija Strniša.
Izbor grajske kapele, v kateri lahko na instalacijo gledamo z vrha, to je iz dvorne ali vsaj oblastne lože ali balkona, ali od spodaj, kot da bi bili med ljudmi in pri verskem obredu, je bolj provokativen, kot se morda zdi: religija je en segment človekovega bivanja in čustveno-intelektualnega odzivanja na svet in življenje, ki ni prva in najbrž (tega ne vemo) zadnja v evoluciji, do koder imamo sploh še kakšne (možne) vizije in še bolj »fantazije«, če nam niti doživeta preteklost ni jasna.
Angažirana umetnost
Pri Evi Petrič pravzaprav še ni zanesljivo, kaj šele dokončno, k čemu se nagiba; ker ne daje odgovorov niti nas ne »usmerja« k njim, ampak nam za zdaj še pusti dihati v skladu s tem, kar vidimo in slišimo tam. Je tega že dovolj?
Ja in ne, medtem se namreč odkrivajo novi svetovi in novi elementi ter celo mraz ni tako »topel« kot na Zemlji ali doslej znan v vesolju, kjer je lahko le minus 273,2 stopinje Celzija.
En vidik je znanost, drugi religija ali nasploh metafizika in vse svetovne oblike verovanj, tretji pa je tu zdaj izpuščen; aktualni svet politike in njenih umazanih iger, ki ga je Eva Petrič predstavila na razstavi na Dunaju, še prej v Buenos Airesu, Ameriki, na Kitajskem, v Nemčiji ...
Čeprav se težko vidi, je njena umetnost pravzaprav angažirana. Ona gre svojo pot; absorbira svet in njegove »produkte« za novo danost v svojih multimedijskih umetniških izdelkih, ki jim na vsak način želi dati novo umetniško vrednost. Za tem, kar počne, popolnoma stoji!
