Kiparstvo danes: telesa, okolja in fascinacija s tehnologijo

 V Celju se predstavlja štirinajst umetnikov srednje in mlajše generacije. Obiskovalec je vedno v središču instalacije.

pon, 21.10.2013, 21:00

Razstava Kiparstvo danes: performativna telesa in okolja nas poskuša prepričati, da je umetnost danes še kako živa, in to v dobesednem in prenesem pomenu. Pri tem ne izbira sredstev, naslov projekta je zavajajoč, to je namreč agresiven napad na čute.

Razstava, ki bi, tako kot večina današnje vizualne produkcije, zahtevala drugačno opredelitev in kritično terminologijo (termin kiparstvo je tukaj mogoče uporabljati zgolj pogojno oziroma kot zasilno orientacijo), odlično ilustrira današnje povsem odprto ustvarjalno polje. V ospredju je fascinacija s tehniko, in to tako s sofisticirano kot z »low« in »junk« tehnologijo.

Vse se vrti v krogu metaznanstvenega področja, ki obenem ponuja nešteto priložnosti za igro domišljije in domislic ter zagotavlja – navidezno ali realno – legitimnost.

Z znanostjo jo povezuje še en element, namreč kompleksnost oziroma kar »nerazumljivost«, tako znanost kot umetnost utemeljujeta svoje pozicije, moč in ugled v družbi predvsem na tej točki. Projekte seveda ločuje od znanosti njihova popolna neutilitarnost in s tem povezan paradoks neuporabnega vrhunsko zasnovanega mobila. Vse je v znamenju dinamike in interaktivnosti, obiskovalec je vedno postavljen v središče instalacije, izpostavljen vidnim, slišnim in taktilnim dražljajem, ki segajo od subtilnih do oglušujočih in oslepljujočih.

Za vzorec klasike

Tako rekoč vseh štirinajst umetnikov se umešča v tovrstne konstelacije, projektov, ki bi jih lahko vsaj načeloma opredelili kot »kiparske« v tradicionalnem pomenu besede, je le za vzorec. Izpeljave so različne, Maša Jazbec je pripravila tretjo postavitev svojega interaktivnega projekta Aparat Monolit, v katerem je Monolit, postavljen v Galeriji sodobne umetnosti Celje, prek bitnih polj povezala z Monolitom v cerkvi sv. Nikolaja v Trbovljah.

V instalaciji Martina Briclja Barage Devet, s katero se avtor nanaša na napeta in konfliktna politična stanja, performativni objekti nenadoma povečajo svoje telo in ustvarijo vzdušje prezence živega in ogrožujočega, medtem ko Tao G. Vrhovec Sambolec obiskovalca postavi v vlogo akterja, ki sproži proces, ki se bo odvil enkrat v prihodnosti. Performativno vlogo ima tudi v delu Koncert Theremidi Orchestra, ko lahko postane uporabnik naredi sam instrumentov in ustvarjalec zvokov, ali v seriji Wear Tomaža Furlana, če tvega uporabo njegove naprave.

Bolj lahkotno so zastavljene performativne skulpture baloni Vadima Fiškina, ki v instalaciji Tour en l'air plešejo na valček Čajkovskega, takšne so tudi dinamične in gibljive skulpture Boruta Savskega, ki delujejo kot »živi« organizmi, avtor jih imenuje Bitje, Drevo življenja ali Rože zla. Tukaj je tudi kolonija mravelj, ki sta jo Luiza Margan in Miha Presker naselila v instalacijo Formikacija, ki nenehno ustvarja spremenljive forme na projicirani podobi gradbišča.

Živost, gibanje in spremenljivost so prisotni tudi v odzivni instalaciji 7K: nova oblika življenja Saše Spacal, tehnološki biosferi, naseljeni z rastlinjem, mikroskopskimi organizmi in skonstruiranimi nanobitji, ali v odzivnih instalacijah Oskop Tanje Vujinović ali Wind Code Image Andreja Kamnika ...

Brez sinteze

Obiskovalec je prepuščen subjektivni igri oblik in zvokov, ki jih lahko povsem poljubno umesti v določena estetska ali sociološka ozadja, vse skupaj pa je seveda nujno opredeljeno tudi z radikalnim občutjem medijsko-ontološkega suma, ki obenem odvrača in privlači. Klasična valorizirana in profana plat se bolj izključujeta kot dopolnjujeta, sinteze ni, tega pa danes tako in tako nihče več ne pričakuje.

Prijavi sovražni govor