Tiskane izdaje
Equrna je sinonim slovenske zasebne galeristike.
Ustanovljena globoko v časih socialističnega normativizma, ki ni bil naklonjen zasebni pobudi, letos praznuje tridesetletnico, prav lahko pa se zgodi, da bo praznovanje združeno s sedmino, saj v nasprotju s svetovnimi trendi, kjer je trg umetnin v stalnem porastu, pri nas ta le še vegetira.
Taja in Arne Brejc, mati in sin, ki vodita galerijo, opisujeta položaj kot kritičen. Potem ko so doma in v tujini organizirali okoli štiristo razstav in se predstavili na tako prestižnih mednarodnih likovnih sejmih, kot so Art Basel, LA Art Fair, Artforum Berlin, Preview Berlin, ARCO – Madrid in Art Chicago, so se znašli v skoraj brezizhodnem položaju.
Hkrati z ekonomsko recesijo je potekal razkroj trga umetnin, kar velja zlasti za tiste, ki se ne ukvarjajo zgolj s prekupčevanjem najbolj popularnih avtorjev, torej impresionistov in peščice modernistov ter novodobnih dekorativnih slikarjev, temveč ohranjajo stroge kvalitativne standarde in ob prodaji izpolnjujejo tudi poslanstvo prezentacije in popularizacije vizualne kulture.
Se po tridesetih letih zgodba Equrne končuje?
Taja: Ko smo začeli, so se nam vsi posmehovali, češ, še državne institucionalne galerije komaj krpajo konec s koncem. Z izjemo majhnega prostora galerije Labirint, takrat v lasti Mladinske knjige, v Sloveniji ni bilo prodajne galerije, še manj je bilo priložnosti za predstavitev aktualne produkcije osemdesetih in kasneje devetdesetih let. Kar tri leta je trajalo, da smo le pridobili prostore, da bi dokazali, da lahko tudi zasebna galerija preživi. In zdaj, ko – kot pravijo – živimo v kapitalizmu, se je trg sesul.
Ljudje živijo v negotovosti, v strahu pred jutrišnjim dnem, slike ali kipa pa si seveda ne kupiš kar mimogrede, to narediš, da se 'pocrkljaš', kar seveda ni luksuz, temveč sodi med temeljne človekove potrebe. Kriza traja vsaj že poldrugo leto, v zadnjem času pa je prodaja skoraj usahnila, pravzaprav že nekaj mesecev nismo prodali nobenega dela.
Arne: Naša galerija je dihala z gospodarstvom. Ko je šlo gospodarstvu dobro, je šlo tudi nam, ko se je ekonomska krivulja obrnila navzdol, smo se začeli potapljati tudi mi. Če pogledamo zgodovino umetnosti, so vedno igrali pomembno vlogo 'patroni' ali meceni, naj so bili iz posvetnih ali cerkvenih krogov, in tudi danes ni bistveno drugače.
Equrno so podpirala številna podjetja. Ko nam je šlo v kakšnem obdobju slabo, so nam pomagali, da smo se obdržali na površju. Leta 2009 se je začela recesija in danes lahko rečem, da smo dosegli dno. Mreža mecenov se je razkrojila, nekateri so končali v stečaju, in znašli smo se v praznem prostoru.
Očitno bi bilo treba te naveze bolj razpršiti in vanje vključiti tudi posameznike, torej zasebne zbiralce?
Arne: Prav Equrna je v tridesetih letih pravzaprav oblikovala krog slovenskih zbiralcev, ki so se izobrazili in profilirali ob naših razstavah. Žal pa si od te generacije ni mogoče več veliko obetati, številni imajo depoje polne ali pa so prenehali redno odkupovati dela. Nedavno sem na sejmu Art Bruselj poslušal likovne ustvarjalce, ki so se pritoževali nad zasebnimi kupci, ki seveda praviloma ne razstavljajo umetnin, skrite so v zasebnih zbirkah in tako za vedno izgubljene za javnost, vendar bi bile to za nas sladke skrbi.
Verjetno ima medmrežje tudi tukaj negativno vlogo?
Arne: To je eden naših največjih problemov. Skoraj vsi avtorji imajo tudi svoje internetne strani in ko naši tako imenovani nouveau riche – kolikor jih sploh še je – vidijo eksponate v naši galeriji, stopijo v neposreden stik z umetniki in kar od njih odkupijo likovna dela. To je le del problema. Večine ljudi, ki ima danes še denar, kultura in umetnost sploh ne zanimata, do njiju nimajo afinitet.
To velja zlasti za srednjo in mlajšo generacijo, zbiralci, s katerimi še občasno sodelujemo, so večinoma starejši, ti pa se odločajo za starejša dela, predvsem iz obdobij, ko so začenjali zbirateljstvo, kar je spet udarec za aktualno produkcijo.
V Equrni smo si vedno prizadevali, da bi javnosti predstavili mlajše avtorje, ti pa zdaj nimajo več skoraj nikogar, ki bi se zanimal zanje. Na prazno komercializacijo nikoli ne bi pristali, skrbno pazimo na kakovostno raven, nemalo ponudb iz Slovenije in tujine, da bi nam avtorji plačali, da bi lahko tukaj razstavljali, smo zavrnili. Ne moremo pristati na degradacijo razstavnega prostora z odličnim renomejem, ki smo ga gradili tri desetletja, raje zapremo galerijo.
To je povezano z vsesplošnim poraznim odnosom do vizualne kulture pri nas, kar je posledica pomanjkljive izobrazbe in odsotnosti razsvetljenega in kultiviranega meščanskega razreda, ki je povsod nosilec tovrstne zbirateljske kulture.
Arne: Ni naključje, da smo v primerjavi z, denimo, Italijani, Francozi ali skandinavskimi narodi vizualno skoraj nepismeni. Nujna sta ustrezen šolski program in angažma družine; sam sem filmski režiser in se nisem specializiral za področje likovne umetnosti, vendar sem od malih nog s starši redno obiskoval galerije in muzeje, kar je vitalnega pomena.
Vse šteje, če v domači hiši ali stanovanju na stenah visijo kakovostne slike, bo otrok spoznal njihov pomen in si izoblikoval estetski okus. Žal pa večina dekoracij ne sega dlje od povprečja, nemalo je tudi popolnega kiča.
Marsikdo ne dojema Equrne kot prodajne galerije, temveč predvsem kot eminenten razstavni prostor.
Arne: V Sloveniji ni galerije, naj bo državna ali zasebna, ki bi imela tako obsežen program. Nihče ne pripravi deset do dvanajst razstav na leto, četudi imajo veliko kustosov, medtem ko pri nas ni nihče redno zaposlen. Kljub temu smo se zdaj znašli v skoraj brezizhodni situaciji, sredstev imamo le še za tri mesece, in če ne bo pomoči mesta ali države, verjetno ne bo druge možnosti, kot da končamo to zgodbo. Obeti niso dobri.
Ko smo se lani obrnili na ministrstvo za kulturo, so nam lakonično dejali, da če imamo kakršnakoli finančna pričakovanja, naj se ne trudimo s prošnjami, ker imajo premalo sredstev že za institucije, ki so pod njihovim okriljem. Da ne bo nesporazuma – ne želimo si biti prisesani na državni proračun, smo zasebna galerija in si želimo ohraniti samostojno razstavno politiko, vendar bi bila včasih pomoč nujna, ne nazadnje se v izrednih razmerah pomaga denimo tudi kmetom.
Deset tisoč evrov, kot jih verjetno letno dobi najslabše plačan uradnik na ministrstvu, bi nam zadostovalo za eno leto nemotenega poslovanja. Vendar je pripravljenosti za sodelovanje malo, še tako skromna gesta, kot je ponovna uveljavitev davčne olajšave pri nakupu umetniških del v višini tri desetinke odstotka, se zdi utopična.
Taja: Za to potezo so se odločili na ministrstvu za finance. Verjetno se niso zavedali, da s tem podpirajo predvsem črni trg, na katerem se vpleteni v kupčije izognejo plačilu davkov. Poleg tega ni evidence o nahajališču posameznih likovnih del, kar ni nepomembna podrobnost.
Vendar se zdijo cene na našem trgu umetnin, ki je tako rekoč neprodušno zaprt, skoraj avtarkičen, velikokrat previsoke. To velja zlasti za mlade ustvarjalce, ki zahtevajo skoraj enak honorar kot renomirani avtorji. Hierarhična lestvica sploh ne obstaja?
Taja: Nedvomno drži, da so cene del avtorjev, ki so pravkar končali akademijo za likovno umetnost, previsoke. Mladim je težko dopovedati, da je treba začeti z nizkimi ali zmernimi cenami, ko se uveljavijo, pa jih postopno povišujejo. Razlogi za to so različni.
Nekateri si pač želijo hitro zaslužiti veliko denarja, kar se praviloma pokaže za neuresničljivo, nemalo je tudi primerov, ko so umetniki tako navezani na svoja dela, da se pravzaprav ne želijo ločiti od njih, in zato postavljajo nerazumno visoke zahteve. V tem pogledu se trg umetnin, kot ga poznajo v drugih državah, res ni nikoli vzpostavil, tovrstnih anomalij je preveč.
Arne: Druga anomalija je omenjena neposredna prodaja. Umetniki vztrajajo, da v galeriji njihova dela ponujamo po visokih cenah, sami pa jih nemalokrat v ateljeju prodajo za polovično vsoto, s čimer nas postavljajo v nemogoč položaj. Sicer pa slika ni povsem črno-bela. Nemalo avtorjev, ki so se uveljavili v tujini, v Sloveniji prodaja slike po precej nižjih cenah kot drugod.
Vendar je sprememba narave medija v zadnjih tridesetih letih povzročila precej zmede pri sleherniku, zato se – vsaj pri nas – njegov domet začne z impresionisti in konča z Gojmirjem Antonom Kosom. Je to zanj varno območje, kar zadeva estetski horizont in potencialne finančne naložbe?
Arne: Če še enkrat omenim sejem Art Bruselj; zanimivo je bilo poslušati zbiralca, doma ima že na stotine del, ki je dejal, da je umetnost zanj predvsem zabava. Ne v prozaičnem smislu, temveč pod sloganom art is fun, morebitna varnost ali celo profitabilnost naložbe ga sploh ne zanima. Seveda sta za to nujni pristna radovednost in vedoželjnost ter stalno sledenje aktualni produkciji.
Equrna je pomembna tudi zato, ker ohranja položaj in status klasičnih likovnih artefaktov, torej slike, kipa, grafike in risbe, velike institucije so se od takšnega programa večinoma povsem distancirale.
Taja: Zagotovo. Prepričana sem, da bo slika, tako kot knjiga, obstala, naj so trenutni trendi temu še tako nenaklonjeni. Equrna je dvakrat odigrala pomembno vlogo – v osemdesetih letih smo predstavljali dopolnilo, ker smo bili bolj aktualni in 'avantgardni' v primerjavi s precej rigidnim programom drugih galerij, danes naša vloga ni nič manjša, saj dokazujemo, da so klasične likovne tehnike še vitalne in da ne bodo kar izginile.
