Lilijana Stepančič: »Število obiskovalcev ni merilo uspeha kulturnih ustanov«

»Obalne galerije so bile moja prva učiteljica,« je povedala­ umetnostna zgodovinarka ­Lilijana Stepančič, ki je po približno četrt stoletja od prve zaposlitve spet zaposlena v Obalnih galerijah. Konsolidacija galerijske dejavnosti še vedno markantne in ugledne galerijske hiše je v kriznih časih njen največji izziv.


Se vam zdi vodenje takšne ustanove bolj zahtevno, kot je bilo vodenje Mednarodnega grafičnega likovnega centra v Ljubljani?

Glede na področje, ki ga pokrivajo, imajo Obalne galerije manj kadra in sredstev kakor MGLC, ki se koplje v razkošju. MGLC pokriva samo delček likovne umetnosti, v Ljubljani pa deluje več javnih in zasebnih zavodov in društev, ki pokrivajo likovno umetnost. Obalne galerije imajo zahtevnejšo nalogo. Če na koncu delite sredstva in kadre, so galerije v Ljubljani na boljšem.

Položaj ste prevzeli v prelomnem trenutku. Zdi se, da so Obalne galerije v določenem trenutku izgubile svoj notranji profesionalni naboj ...

Od 'znotraj' je zadeva videti drugače. Kolektiv je strokoven in izkušen. Imamo tudi zanimive in dobre umetnike. Bolj zbuja skrb splošna družbena klima. Težave s financiranjem, odmiranje pomena javnega sektorja, privatizacija in vsiljevanje tržne logike na področju javnega otežujejo delo.

Včasih je ta zavod prednjačil z nekaterimi usmeritvami, razstavami, pobudami na likovni sceni ...

Čas, prostor in kontekst so se od tedaj močno spremenili. Takrat je nekaj pomenilo sodelovati s tujino. Vloge, ki so jo imele Obalne galerije v osemdesetih, ni mogoče ponoviti nikjer v Sloveniji.

Tudi danes bi Obalne galerije lahko po nečem izstopale ...

Družba, v kateri živimo, zahteva specializacijo, nekaj, o čemer lahko rečeš, da je 'naše', da smo v tem najboljši. Prizadevamo si, da bi našli motiv, cilj za nadaljnje delo. Morda na področju mednarodnega prostora. Morda bi vabili zanimive umetnike, ne samo evropske. Toda to je povezano s sredstvi. Ne morete se pogovarjati o pripravi razstave Pabla Picassa, če je vaša blagajna prazna.

Se vam zdi, da bi morali v program vključiti kakšne odmevne razstave? Kot na primer v času Baselitza, A. R. Pencka, Piranesija ...?

Bojim se, da smo v stanju, ko si to lahko le želimo. Manj je tovrstnih razstav v našem okolju, bolj hrepenimo po njih. V Sloveniji jih ni veliko. A to je tema za kulturnega ministra, saj so razstave uveljavljenih umetnikov praviloma finančno zahtevne. Seveda razmišljam o tem, da bi Obalne galerije postale prostor za zanimive mednarodne umetnike, medtem ko je z zvenečimi imeni nekoliko teže.

Tudi če bi vam kdo dal takšno razstavo brezplačno?

Absolutno bi vzeli, ampak to se ne zgodi.

Pa imate ambicijo za smer, ki jo omenjate?

Delamo na tem. Rezultati bodo vidni čez čas, a ne nujno. Za zdaj sem pospešila sodelovanje z dvema drugima javnima muzejema v slovenski Istri, s katerima priprav­ljamo akcijo informiranja in razmišljamo o skupnih razstavah.

Kako boste okrepili sodelovanje z občinstvom?

Pripravljamo nov urnik galerij; odprte bodo več ur na dan. Kot stalno kulturno ponudbo bi radi uvedli vodstva po razstavah za nenapovedane skupine. Vodstva so namreč pomembne akcije; občinstvo dobi poglobljen vsebinski vpogled v razstavljeno delo, v živo spozna umetnika in vidi razstavno 'zakulisje', s tem pa ga institucije nekako bolj 'priklenejo' nase.

S katerimi avtorji bi po vaše ta hip – ne glede na stroške – pritegnili največ obiskovalcev?

S tistimi, v katere je bilo v preteklih desetletjih vloženega veliko denarja. Na vsem svetu je enako: impresionisti, Pablo Picasso, Andy Warhol, Damien Hirst. Temu železnemu repertoarju sledijo velika imena iz lokalnega okolja. Poleg tega so lahko magnet tudi razstave, ki ujamejo 'dihanje' časa in prostora. A to se vedno pokaže post festum. Recimo, majhna razstava reportažnih fotografij z vstajami v mestih v Sloveniji v Galeriji Meduza je bila stvar trenutka, a zbuja veliko zanimanja. Zgodilo se mi je že, da so razstavo, ki so jo velika mesta sprejela kot izjemen dogodek, v Ljubljani medijsko ubili.­ Časopisi drugje so ji peli slavo, medtem ko so se pri nas hudovali ali jo prezrli.

Kateri umetnik, ki ga boste pri vas predstavili letos, najbolj obeta, katere razstave se najbolj veselite?

Težko rečem. Program bo dober. Zelo se veselim razstave, ki bo pokazala zgodovino oblačenja tovarne oblačil Mura. Ta bo v Mestni galeriji Piran celo poletje. Pripravil jo je Pokrajinski muzej Murska Sobota in jo bo adaptiral za te piranske prostore ...

Prejšnji direktor, Toni Biloslav, je ponosno štel število razstav in obiskovalcev. Boste tudi vi?

Zadovoljni smo, če lahko veliko naredimo in če veliko ljudi obišče razstavo. A o številu obiskovalcev imam tudi drugo mnenje. To je kategorija, ki prihaja v umetnost iz ekonomije, politike in sveta zvezdništva. Štejejo vsakega človeka, da izmerijo tržni delež ali politično prepričljivost. Ustvarjanje je velikokrat povezano s samoto, mirom in odmaknjenostjo od ljudi. Govorjenje kulturnih politikov o številu obiskovalcev kot o merilu uspeha kulturnih ustanov je abotno in populizem. Skregano je z logiko delovanja umetnostnega sistema. Mladi umetniki navadno nimajo veliko občinstva. A brez razstav ne bi postali popularni.

Kako boste dokazovali uspešnost, če ne po odzivu v javnosti?

Z drugimi parametri, ki izhajajo iz umetnosti in strukture. Z zanimanjem umetnikov, da bi razstavljali v naši galeriji, z interesom drugih, da bi producirali strokovne članke, analize o umetniških pojavih in delih. Ti kazalci so težko merljivi, toda parametri iz ekonomije ne morejo biti absolutno merilo uspeha.

Kakšna bo usoda nekaterih ­projektov, denimo galerije A + A v Benetkah?­

Galerija v Benetkah te dni praznuje petnajst let. Uveljavila se je kot eden bolj živih prostorov za sodobno umetnost v mestu. Nastala je sicer na zasebno pobudo, a je prerasla v nacionalni projekt Republike Slovenije za mednarodno promocijo sodobne likovne umetnosti. Poleg tega funkcionira kot nacionalni paviljon na Beneškem bienalu. Slovenija je tako ena od osemindevetdesetih držav z lastnim paviljonom. Kaj bo z galerijo, ne vemo, ker o njej odloča država.

Vsekakor bi bilo škoda, če bi se ji država odrekla. Mediji so poročali, da namerava ministrstvo za kulturo paviljon preseliti v druge prostore. Govorilo se je o beneškem Arzenalu. Uradnega pojasnila nismo dobili. Preselitev paviljona ima prednosti in slabosti, vsekakor pa bi stal več kot zdaj. S sedanjimi prostori in lokacijo ni nič narobe. Za vogalom je Palazzo Grassi in v tem delu mesta je kar nekaj nacionalnih paviljonov.

Kakšni so vaši načrti s Formo vivo?

O Formi vivi bomo javno razprav­ljali maja na mednarodnem simpoziju. Rada bi slišala izkušnje in vizije drugih [turizem, umetniki, spomeniško varstvo, stroka, druge forme vive] ... Možnosti za nadaljevanje je več. Bolj kakor za prostostoječe kipe se ogrevam za postavitve site specific oziroma za skulpture, ki bi se 'zlile' s prostorom, ga obogatile in postale del urbane opreme. Nekaj takih stvari že imamo. Tonija Biloslava in njegov angažma bo težko nadomestiti. Občina razmišlja o širitvi parka z rozarijem. Ta seveda zahteva ­investicijo.

Bi lahko zastavili muzej sodobne slovenske likovne umetnosti za vašo dragoceno zbirko?

To je dolgoletno prizadevanje Obalnih galerij. Pred očmi imam manjši, obvladljiv in inspirativen muzej v kateri od koprskih palač, na primer, z notranjim vrtom s skulpturami in prijetno kavarno. Del v zbirki je toliko, da bi se postavitev lahko menjala in kombinirala z deli mednarodnih mojstrov nove podobe. Tako bi se v muzeju vedno kaj dogajalo. V Kopru, ki je univerzitetno mesto, bi bila to prava poteza za nadaljnji razvoj starega mestnega jedra. Ponesla bi ugled mesta v svet. Treba bo prepričati župana in še koga, da stopimo skupaj. Navsezadnje bi bilo dobro, da ljudje pokažejo, kakšno bogastvo je v mestu.

Toda koprska občina se je odrekla ustanoviteljstvu Obalnih galerij in kljub temu ohranila dve vaši galeriji.

Mestna občina se je pred leti odrekla ustanoviteljski vlogi, kar se mi zdi zgrešeno, saj Koper kot regijsko središče potrebuje javno galerijo. Vendar o tem ne bi rada veliko govorila, ker imam dogovorjen sestanek z županom. Bomo videli, kako se bo obrnilo.

Imate dovolj razstavnih ­prostorov?

Zdi se mi, da je razstavnih prostorov ravno prav. V vsakem mestu je ena srednje velika in ena manjša galerija. Njihova posebnost je, da so v štirih mestih – Kopru, Piranu, Portorožu in Benetkah – in v več stavbah. Kot kakšna multinacionalka v malem smo, kar pomeni, da so stroški vzdrževanja višji, kakor če bi delovali v eni zgradbi. Imamo pa težavo s prostori za depoje. Upam, da bomo problem rešili z ustanoviteljico – občino Piran – v naslednjih letih. Monfort se bo namreč prenavljal. Namenjen bo umetnosti in kulturi. Z inventivno arhitekturno rešitvijo bi našli prostore za depo umetnin, ki ne bi šli na račun razstavišča in drugih interesov.

Kako preživite z vse večjim ­stiskanjem proračuna?

Vse težje. Leta 2010 so bili naši prihodki 855.713 evrov, lani 748.813. Letos so se sredstva za plače zmanjšala za deset odstotkov. Potrebovali bi veliko rednih delovnih mest, vendar kadrovskih sprememb ne bo. Tudi prihodki s trga so se zmanjšali, prodaja umetniških del je padla za 80 do 90 odstotkov.

Kje stanujete?

V Piranu in Ljubljani. Včasih prespim v Ljubljani, včasih v Piranu, odvisno, kako si organiziram delo.

Prisostvujete na vseh vaših ­prireditvah?

Trudim se biti vestna direktorica.