Ljudmila, pionirka na polju digitalnih tehnologij

V ljubljanski Mestni galeriji je postavljena dokumentarna razstava o Ljudmili.

pet, 17.06.2011, 08:31

Ljudmila je začela delovati leta 1994, ko je bila na največjem slovenskem komercialnem računalniškem sejmu Infos v Cankarjevem domu na pobudo Mitje Doma organizirana diskusija o kiberkulturi in se je izkazalo, da imajo umetniki, ki so naklonjeni novim tehnologijam, zelo slabe pogoje za ustvarjanje. Takrat se je porodila ideja o ustanovitvi sodobnega centra umetnosti novih medijev, ki je začel delovati v Kudu France Prešeren, internetno povezavo pa so speljali neposredno z Instituta 'Jožef Stefan' (prek Arnesa).

Center je dobil leta 1995 ime Ljudmila, izbral pa ga je Luka Frelih, ki je v Ljudmili še danes. Druga dva protagonista, ki sta v devetdesetih zaznamovala tako Ljudmilo kot slovensko umetniško dogajanje ter prodrla v mednarodni prostor, sta Marko Peljhan in Vuk Ćosić, ki jima je Ljudmila pri umetniških delih dajala ključno infrastrukturno zaledje.

Ljudmila je v prvem letu pod programskim vodstvom Mitje Doma ustvarila prva spletna mesta za umetnike, nevladne organizacije in kulturne dogodke. Spomladi leta 1995 je v Kudu France Prešeren vzpostavila cybercafe (nekaj mesecev pozneje še v K4), ki je bil novost v Evropi in edini v vzhodni Evropi (samo štiri leta po odprtju prvega leta 1991 
v San Franciscu).

V Ljudmili niso bili pionirski samo pri eksperimentalni uporabi visoke tehnologije, temveč tudi pri umetniških projektih, ki so jih s svojim znanjem lahko podprli. Recimo projekt Marka­ Peljhana iz leta 1994, Ucog 144, ki je bil predstavljen na Urbanariji – nekakšen nahrbtnik, opremljen z navigacijsko napravo, ki je pešca radioamatersko povezal 
s spletnimi stranmi interneta in tam zarisoval njegov sprehod po mestu (originala ni več, je pa na ­razstavi rekonstruirana različica).

Nova umetnost

Z Ljudmilo se nista začela samo računalniško opismenjevanje in podpora pri izvedbi umetniških projektov, temveč je bila kot centrifuga za nastajanje nove umetnosti. Vuk Ćosić je junija 1995 v Benetkah skupaj z drugimi ustvarjalci ustanovil skupnost Nettime (združba teoretikov in umetnikov, ki je razmišljala o internetu, svetovnem spletu in nujnih družbenih implikacijah ter vzpostavila žanr internetne kritike), ki je začela s prvimi javnimi kritičnimi diskusijami o novih medijih, zlasti internetu.

Njihovo delo je leto zatem začel označevati izraz net.art, ki je nastal leta 1997 na prelomni konferenci ­Beauty & The East, ki jo je organizirala Ljudmila 
z akterji tako gibanja net.art kot skupnosti Nettime (bilo je 120 gostov, med njimi Hakim Bey, Inke Arns, Geert Lovink, Pit Schultz in drugi).

Potekala je neposredno pred odprtjem Documente X v Kasslu, na kateri sta se pojavila oba najvidnejša reprezentata Ljudmile: Marko Peljhan s projektom Makrolab in Vuk Ćosić v sekciji Nettime. Istega leta 1997 se je Ljudmila udeležila tudi več drugih festivalov, Ars Electronice, srečanja hekerjev HIP 97 in festivala v Rigi.

Vuk Ćosić je istega leta lansiral lastno verzijo umetnosti ASCII (likovno upodabljanje s pomočjo računalniško izpisanih znakov, tj. črk, številk, ločil, določenih s standardom ASCII –
American Standard Code for Information Interchange; umetnost ASCII sega v šestdeseta leta, enak pristop zasledimo v predvojni vizualni poeziji, kjer je osnovno orodje pisalni stroj).

V teh časih je nastalo še mnogo drugih 'odbitih' projektov, pri katerih­ je svojo tehnološko podporo dajala Ljudmila: interaktivni radio (v živo ga je prenašal Radio Študent), projekt Delak (digitalno arhiviranje slovenske avantgarde in slovenski gledališki in informacijski center), dve številki publikacije VCI (ukvarjala se je z vprašanji kiberkulture), nastala je COMMA (studio za videoprodukcijo s sodobno digitalno opremo) in sekcija PACT (v kateri Marko Peljhan 
s sodelavci širi ideje o ustanovitvi Slovenske vesoljske agencije).

Leta 1998 je s pomočjo Ljudmile nastala ena prvih digitalnih fotografij (vključena na razstavo), danes nekaj najbolj običajnega, takrat pa dosežek tehnologije in znanja, Vuk Ćosić je naredil tudi različico projekta Vinylvideo, posebnih vinilnih plošč za predvajanje videoslike (na vinilki ni glasbe, temveč video). Takrat je počasi nastala masovna komercialna eksploatacija interneta. In časi so se spremenili.

Drugi časi

Leta 2000 je krmilo Ljudmile prevzela Špela Kučan (pred tem so si programsko vodstvo predali Mitja Doma, Marko Peljhan, Amra Bakšić) in kmalu vzpostavila prostor z gramofoni in zvočno opremo za tako imenovani streaming broadcasting, proizvajanje zvočnih materialov v živo prek Ljudmilinega internetnega radia. Sledil je projekt digitalnega laboratorija Mobilatorij, ki sta ga izdelala Ljudmila in Zavod Projekt Atol (Marka Peljhana). Gre za program za digitalno opismenjevanje, izobraževanje in premoščanje »digitalnega razslojevanja«.

Leta 2002 in 2003 je deloval Video Arhiv Ljudmila kot spletno mesto, na katerem naj bi gledališki­ producenti­ s pomočjo Ljudmile objavljali dokumentacijo in videonajave oziroma napovednike svojih predstav. Leta 2003 so se preselili iz Šentvida na novo lokacijo na Rimsko v centru Ljubljane, Žiga Kariž in Marko Peljhan pa sta začela z Ljudmilo pripravljati vsak svoje tehnično zahtevno delo za 50. beneški bienale, prvi za projekt Teror=Dekor v slovenskem paviljonu in drugi za projekt Makrolab na osrednji ­kuratorski razstavi.

Leta 2004 je nastala Frida, projekt Luke Freliha, ki ga razvija in nadgrajuje do danes. To je kolo, ki med vožnjo zbira podatke in jih nalaga na splet brez posrednika, s projektom pa je gostoval na festivalih 
v New Yorku (2005), Pekingu (2007) in Parizu (2009).

Leta 2005 je nastal še en pionirski projekt: alternativne oblike licenciranja programskih orodij Creative Commons (CC) – to je nabor uporabnikom prijaznih licenc. Ljudmila jih je v sodelovanju s pravniki prilagodila za slovensko rabo, lansirala CC Slovenija in organizirala strokovno konferenco. Pripravljati so začeli tudi delavnice, ki so postale čedalje pomembnejši del njihovega delovanja. Leta 2009 je programski vodja postal Luka Frelih, leta 2010 pa so končno ustanovili Društvo Ljudmila – laboratorij za znanost in umetnost.

Razstava

V postavitvi razstave so trčili ob več težav. Zaradi obilice materiala so jo razvrstili po letih, vse prelomnice v tem času, ki so vplivale na umetnost in družbo, pa so razumljivo pojasnili. Zgodovinskemu pregledu Ljudmile so po letih dodali časovnico mednarodnih dogodkov, da se obiskovalec lažje poistoveti 
s časom. Časovnica je postala glavno vodilo razstave.

Druga težava so bili sami umetniški izdelki, ki so pred več kot dekado nastali na spletnih straneh, ki danes ne delujejo več, ali v programskih orodjih, ki jih sedanji računalniški programi ne podpirajo več, ali pa so doživeli že tolikšne transformacije, da jih nima smisla kazati v prvotni različici. Zato so se odločili za razstavo, ki je pregledna in dokumentarna ter prikazuje razvoj dogodkov in projekte, ki so Slovenijo povedli iz analogne v digitalno dobo.

Razstava v Mestni galeriji je na ogled do 26. junija.

Prijavi sovražni govor