Marija in 15 milijonov častilcev

Marija Pomagaj z Brezij je le ena od številnih ponovitev slavnega Cranachovega dela izpred stoletij, a je kljub temu najbolj čaščena slovenska slika, okoli katere se je prelilo nešteto čustev in usod. A jubilej »narodne Madone« s čudodelnim statusom milostne podobe – slovesno obhajanje dvestoletnice na Brezjah napovedujejo za danes – izhaja le iz legende.

Legenda pravi takole: poznobaročni slikar Leopold Layer naj bi se prav s to sliko leta 1814 nebeški Mariji zahvalil za odrešitev iz ječe, v kateri je pristal v času Ilirskih provinc, ker so ga zasačili pri ponarejanju bankovcev. A legenda v umetnostnozgodovinski literaturi nima posebne opore, saj ta stroka nastanek slike postavlja že v leto 1800, ko je bila kapela zgrajena.

Izvirno Marijo Pomagaj (tudi v nemščini je znana kot Mariahilf), ki velja za prototip brezjanske in serije drugih, ki so na Slovenskem nastale še pred njo, je sicer ustvaril Lucas Cranach st., eden vodilnih nemških renesančnih mojstrov, sicer pa dvorni slikar Friderika III. Saškega v Wittenbergu in prijatelj Martina Lutra, ki ga je prvič portretiral že tri leta zatem, ko je ta leta 1517 s 95 tezami odprl pot protestantizmu. Vsestranski Cranach, ki je ustvarjal tako za protestante kot katolike ter bil ob tem še nadarjen poslovnež, je tudi kasneje ustvaril več njegovih portretov ter s svojo delavnico skrbel za ilustriranje njegovih del in del drugih protestantskih tiskov, ob tem pa bil tudi njegova poročna priča ter boter njegovemu prvorojencu.

Nastanek njegove Marije so postavljali v različna obdobja, od leta 1517 do časa po letu 1537. Naslikal jo je za dvor v Dresdnu, zatem je prešla v Passau, dokončno pa v Inns­bruck, kjer je danes v tamkajšnji katedrali. V mestu Passau jo je nadomestila kopija, obe pa sta kmalu pridobili milostni status. Kopije obeh so se razširile po srednji Evropi in brezjanska se je pridružila tej tradiciji.

Narodovo svetišče

Cerkve iz Layerjevih časov ni več. Leta 1900, kmalu zatem, ko so na Brezje prišli frančiškani, jo je zamenjala nova z uvoženimi neo­renesančnimi formami arhitekta Roberta Miklovitza iz Gradca, kakršno poznamo danes, ko velja – od 1. januarja leta 2000 po odločitvi tukajšnje škofovske konference – za slovensko Marijino narodovo svetišče.

Če strnemo podatke o razvoju kulta Marije Pomagaj z Brezij, je bilo odločilno leto 1863, ko je bila na Brezjah »naglo ozdravljena Mica Tavčar iz Begunj«, zelo kmalu za njo pa še Mica Janc iz iste begunjske župnije, ki je »pokleknila pred Marijino podobo in goreče prosila sv. Devico, da bi ji bergle odvzela. Potem je lezla trikrat okoli oltarja.« Že junija 1910 so, denimo, na Brezjah prešteli 242 bergel, ki so jih romarji pustili po ozdravitvah. Kult brezjanske Marije danes seže celo onkraj krščanskih nebes, v vesolje. Tja je njeno podobico skupaj s slovensko zastavico leta 1997 ponesel Jerry Michael Linenger, astronavt s slovenskimi koreninami.

Jubilej legende so v svoj program sprejeli tudi v Gorenjskem muzeju Kranj, kjer je pravkar na ogled razstava K Mariji Pomagaj na Brezje. Pripravil jo je tamkajšnji kustos Jože Dežman, hkrati so pri založbi Družina izdali še knjigo Marija Pomagaj: milostna podoba na Brezjah, ki jo kot urednik in avtor večine njene vsebine (ob številnih sodelavcih) prav tako podpisuje Dežman. Knjiga je projekt Družine, a sodi tudi v serijo Gorenjskega muzeja Gorenjski kraji in ljudje. V njej zaseda številko 35.

Ljubitelj te slike bo skladno z naslovom razstave dejansko moral k Mariji na Brezje, saj je na razstavi – pričakovano – ni. A je v preteklosti velikokrat krenila na pot. Del druge svetovne vojne je kot žalostna begunka preživela na Trsatu pri Reki in zatem v Ljubljani, seveda pa je tudi v miru potovala na različne katoliške dogodke. Nepredvidena, zelo hitra selitev jo je, denimo, doletela zaradi spremembe v programu obiska Janeza Pavla II.

Tako v kranjskem muzeju pravkar ponujajo predvsem serijo različic slike in niz predmetov, ki odražajo katoliško pobožnost, vezano nanjo. To je nasploh najzanimivejše jedro projekta s tako rekoč neštetimi običajnimi in manj običajnimi zgodbami o vsakdanjih stiskah, upanju in veri ljudi. Vse to, kajpak, še izdatneje odraža knjiga, v kateri je tudi zbir pripovedi o čudodelnih ozdravitvah iz 19. stoletja in manj oddaljenih časov ter zapisov, s katerimi se verniki zahvaljujejo za, denimo, »zdravo in popolno dete« ali ker »je moja hčerka postala ­noseča«.

Ali pa donirajo votivno podobo, ker so preživeli padec s traktorjem, prosijo za bedenje nad novim avtom ali kombijem ali pa na vsevišnjo naslavljajo bridke prošnje, kot denimo »odvarni toto pijanost in požrešnost od naše hiše« ali »odvrzi pijanca stran od mene«. Nabor emocij, ki jih je bila deležna ta slika, je neverjeten in pod Triglavom nima para. Po podatkih iz knjige se je od leta 1956, ko so jih uvedli (zato da obiskovalci pač ne bi več pisali po zidovih), na Brezjah nabralo na stotine romarskih knjig z vpisi v skupni dolžini kar enajst metrov.

Na Brezjah so bili doslej po ocenah iz knjige deležni več kot petnajst milijonov obiskov ljudi, statistične vrhunce pa je, sodeč po objavljenem grafu (sledi desetletjem od leta 1968), predstavljal čas okoli let 1977, 1997, 2001 in 2007, ko so na letni ravni zaznali približno dvesto tisoč gostov. Zanimivo je, da je krivulja obiska skoraj identična krivulji na drugem grafu, ki odraža zasedenost parkirišč na Brezjah. To pomeni, da so časi, ko je bila pot prav tako pomembna kot cilj, pač preteklost. Očitno velika večina obišče romarsko središče s pomočjo bencina, romarsko pešačenje pa je, kaže, bolj predmet zgodovinskih knjig. Na Brezjah je mogoče dati v blagoslov tudi avto.

Zapostavljeni Layer

Knjiga je pisana s katoliške perspektive in računa predvsem na tovrstno bralstvo, avtor je ugodil tudi tistim, ki jim beseda partizan ne zbuja pozitivnih asociacij in nasploh vrstice črk v knjigah radi berejo – recimo temu – »z desne proti levi«, v celoti pa nagovarja kot priložnostna inventura izbranih potez fenomena Brezje. Laičnih bralcev kljub promociji v muzeju ne bo prepričala neobičajna odločitev, da sta od kar 198 strani v knjigi le dve namenjeni poglavju Leopold Layer­ in s tem slikarju, brez katerega slike sploh ne bi bilo, zaradi česar za preučevalce ali ljubitelje opusa tega slikarja ne bo ravno neizogibno čtivo. Prva stran prinaša predvsem reprodukciji, druga le kratko besedilo, ki je bilo najverjetneje objavljeno drugod.

Tako je sklepati, ker njegova avtorica ni zavedena med avtorji zdajšnje knjige, povsem vedeti pa se tudi ne da, saj delo ne sledi standardnemu sistemu opomb. Kratko besedilo sicer obnavlja omenjeno izročilo o slikarjevi zaobljubi, da se bo za rešitev iz ječe oddolžil s poslikavo Marijine kapele na Brezjah. Torej s poslikavo kapele, zidov in ne s samo sliko, ta naj bi tudi po tem besedilu nastala že v času ­okoli leta 1800.