Zakaj bi človek oblekel hišo? Kaj počne 1800 zalivalk v avstralski puščavi? Kako razumeti 56 čolnov v ruševinah gotske cerkve sv. Luke v Liverpoolu? Na ta in druga vprašanja odgovarja Ne vem, pregledna razstava Mateja Andraža Vogrinčiča v Umetnostni galeriji Maribor, ki se odpira nocoj.
Razstava je poskus inventure del umetnika prostorskih intervencij, ki pri nas in v tujini deluje že slabih dvajset let. Širšo javnost je Vogrinčič že v devetdesetih letih nagovoril s projektom oblačenja hiš. Modne transformacije je tedaj doživelo kar nekaj hiš od Ljubljane do Benetk, kjer je s projektom Casa vestita leta 1999 nastopil na Beneškem bienalu. K temu opusu sodi tudi Kovček s srajco, ki ga je Peter Weibel leta 1997 umestil na bienale sodobne umetnosti U3. Takšno nenavadno opremo hiš bi lahko interpretirali tudi kot barvanje z oblekami, pravi Vogrinčič.
V spremnem besedilu k razstavi v UGM v tem umetnikovem obdobju izpostavljajo njegovo eksperimentiranje z lastnim stilom in odkrito navdušenje nad zgodovinsko avantgardo, predvsem nad dado. Oblačila, ki jih je v devetdesetih krojil zase, za banane in za hiše, gre torej razumeti v kontekstu dadaistične naklonjenosti hudomušnemu in absurdnemu umetniškemu poigravanju z realnostjo ter njenimi objekti.
Paralelni svetovi
Prav element ustvarjanja paralelnih, čudaških svetov v okviru obstoječe ali uveljavljene percepcije realnosti bi lahko videli tudi v njegovih kasnejših prostorskih intervencijah. V ta sklop sodi vrsta projektov, ki jih je Vogrinčič izpeljal med Avstralijo in Sibirijo, Ljubljano in Veliko Britanijo. Med leti 2000–2005 je, denimo, širšo mednarodno javnost nagovoril s projektom Car Park: Members Only, v okviru katerega je stavbo v mestu Adelaide opremil s 15.000 avtomobilčki. V sorodni instalaciji Moon Plain je razpostavil 1800 zalivalk v puščavi sredi Avstralije. Prav ta projekt je bil svojevrstna turistična atrakcija in je odmeval tudi v medijih. Beach Balls je ime za deset tisoč pisanih žog, ki jih je Vogrinčič naselil v zapuščeno gradbeno jamo v Perthu. V Avstraliji je to potezo multipliciranja navadnih, vsakdanjih objektov v nenavadnih prostorih nadgradil še s tisoč dežniki, s katerimi je opremil atrij stare pošte v Melbournu. Poimenoval ga je When on a Winter's Night a Traveller.
V tem kontekstu lahko vidimo tudi Vogrinčičeve odmevne nastope v Evropi. V ruševinah gotske cerkve sv. Luke v Liverpoolu je leta 2006 na povabilo liverpoolskega bienala »razstavil« 56 čolnov. Sem sodi tudi kasnejša prostorska intervencija Lopate in pa Jajca iz leta 2011.
Obrnjeni Duchamp
»Osebna umetnostnozgodovinska referenca Vogrinčiča je obskurni lik Bena Vautierja, italijansko-francoskega avantgardista iz šestdesetih let, pri katerem najdemo vse, kar Vogrinčič razvija po svoje: kopičenje najobičajnejših objektov, enostavčne domislice in antiestablišment. Ali po Vautierju: no art. Če ob tem nastane kaj sublimno lepega, avtorja to seveda ne moti«, je UGM v spremnem besedilu k razstavi umestila Vogrinčičevo delo.
Njegovo umetniško paradigmo bi nemara lahko označili tudi kot nekakšen obrnjeni konceptualizem. Marcel Duchamp je s Kolesom (1913), še bolj morda s Fontano (1917) – navadnim, serijsko izdelanim pisoarjem, prenesenim v galerijo, začetnik konceptualistične umetnosti kot ene najbolj vplivnih paradigem 20. pa tudi našega stoletja.
Navadno prelomnost Duchampovih artefaktov razlagajo s tem, da postane neki banalni objekt z umetnikovo gesto prenosa v galerijo umetniški artefakt. Vogrinčičeva intervencija temelji na množenju banalnih predmetov vsakdanjosti, prenesenih – ne v galerijo ali prostore umetnosti, ampak v prostore, kamor ti predmeti ne sodijo. Podobe teh projektov asociirajo na nadrealistične podobe ali mestoma celo na imaginarij Renéja Magritta.
Bazen na stavbi
Vogrinčič vidi delni odmik od te paradigme v lanskem delu in situ Bazen (po Davidu Hockneyju), ki je v okviru Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 nastala na strehi Slavije v okviru razstave 100 let slovenske umetnosti. »Intervencija z vpeljavo osnovnih plavalnih elementov in žarečih kalifornijskih barv spremeni turoben svetlobni jašek poslovne zgradbe v humorno-strašljivo iluzijo bazena, ki provocira in sugerira«, nam specifično intervencijo pojasni besedilo k razstavi.
V UGM poudarjajo, da je razstava zanimiva predvsem zato, ker dela avtorja, nastala pretežno v zunanjščinah, prenašajo v galerijske prostore. Kako prenesti 1500 zalivalk, 56 čolnov, množico dežnikov in žog v umetniške prostore? Na razstavi bodo na ogled predvsem fotografije, ki delujejo kot svoja umetniška dela, razstavljeni bodo »ostanki« projektov, ki jih je Vogrinčič ustvarjal po svetu, prav tako bodo obiskovalci podoživljali projekte prek diapozitivov.
Zakaj Ne vem?
Naslov razstave je spontan in samorefleksiven umetnikov odziv na potrebo po naslavljanju dogodka, a v galeriji poudarjajo, da ta stavek zajema stalnico Vogrinčičevega dela: nedorečenost in nedefiniranost njegovih umetniških del. »Vogrinčičeva dela so bolj kot kaj drugega vprašanja, na katera avtor ne podaja odgovorov«, še zapišejo.
A po drugi strani bi Vogrinčičev opus lahko videli tudi kot serijo odgovorov na vprašanja, ki jih ni nihče zastavil. Prav v tej razsežnosti morda umetnik zadene bistvo umetnosti, ki bi jo lahko razumeli prav kot presežek odgovora, kot odgovor, ki ne naslavlja običajnih vprašanj in dilem, ampak, nasprotno, priskrbi presenečenje v vsakdanu ali ustvari nov svet tam, kjer ga ni nihče pričakoval.