Tiskane izdaje
Projekt, ki sta ga postavili v prostoru MGLC v okviru Grafičnega bienala, je instalacija mehaničnih instrumentov in kinetičnih skulptur, ki z zvoki vabi gledalca izza zaprtih vrat. Za njimi je zatemnjen prostor v igri svetlobe in senc, premikajočih zobnikov in zvočnih objektov.
Meta Grgurevič (1979) in Urša Vidic (1978) sta vizualni umetnici, ki ustvarjata vsaka svoje projekte, sodelujeta pa od leta 2010 in v svojih delih združujeta performativnost, film in vizualnost. Gradita ambientalni svet mobilov in kinetičnih skulptur, mehanskih instrumentov in vrtečih zobnikov, jim dodata zvok in glasbo, ples in gibanje, ter jih ovijeta v svet svetlobe in senc.
Doslej sta se skupaj predstavili v Galeriji Vžigalica (leta 2011 v okviru festivala Mesto žensk in v sodelovanju z galerijo Simulaker), v Umetnostni galeriji Maribor, letos v Pulju in Zagrebu, vmes na Dunaju, imeli performansa v Padovi in Moderni galeriji ter julija razstavo v Galeriji Škuc v okviru Svetlobne gverile in letošnjega U3, trienala sodobne slovenske umetnosti.
Svet filmov
V svojih delih pogosto izhajata iz filma. »Film je dostopen žanr, ki fascinira s poetiko in vizualnostjo,« je povedala Urša. Meta je dodala: »Pogosto črpava iz starih filmov, kar je kot potovanje skozi čas. Neki zgodovinski moment preneseva v sodobno situacijo, kar daje nostalgična občutja.«
V projektu Murder, My Sweet (Umor, draga moja) leta 2011 (Galerija Vžigalica in Galerija Simulaker) sta za izhodišče vzeli gangstersko kriminalno dramo filma noir, drugo filmsko adaptacijo romana Zbogom, draga moja iz leta 1940 Raymonda Chandlerja (pisati je začel v času velike ameriške depresije, star 45 let, ko je izgubil službo), ki so jo za platna adaptirali trikrat, 1942., 1944. in 1975.
To je temačna kriminalna zgodba o detektivu, ki se sooči z lepo, zapeljivo in nemoralno femme fatale, tudi z lažmi, tatvinami, krajami in krivimi prisegami. Vzdušje filma sta s kadri, glasbo, svetlobo in estetiko tega žanra prelili v ambientalno instalacijo.
Letos sta se na razstavi in performansu v Galeriji Škuc Galanterie Mécanique (Mehanična galanterija) navezali na Charlieja Chaplina in biomehansko gledališče Vsevoloda Meyerholda (1874–1940). V zatemnjeno galerijo sta postavili klavir, na katerega sta igrala sočasno klasični pianist Tine Grgurevič (z glasbo blizu soundtracku za film Klavir Michaela Nymana) ter performer KALU, ki je v zvoke klavirja sočasno interveniral z elektronsko manipulacijo.
Majhni stroji, video, sence in svetloba so v galeriji ustvarjali kontemplativen svet, v katerega sta nenadoma vstopili dve plesalki: najprej Nina Fajdiga s stepom (Chaplin) in nato Leja Jurišič z biomehaničnimi gibi (Meyerhold), prva s toplino organskega in druga z lepoto repetitivnega. Razstavo v Škucu sta razvili in nadgradili tudi tokrat v MGLC na nagrajeni postavitvi v okviru grafičnega bienala.
Chaplin in Meyerhold
Instalaciji sta na odprtju bienala ponovno dodali glasbeni performans ter ga načrtujeta tudi ob zaprtju bienala 24. novembra. Plesnega dela tokrat sicer ni, ni biomehaničnih gibov Meyerholda, odzvanja pa Chaplin. »Chaplin je humanist,« pravi Meta. »Živel je bogato, a izhajal iz revnega okolja in ohranil čut za ljudi.
V filmu ga je vedno znal izraziti na nepolitičen, neposreden način skozi humor. Kot ustvarjalec je bil najbolj izrazit v času nemega filma, ki smo ga vsi razumeli in jezik ni bil ovira. V njegovih filmih so pomembni tudi glasba, gib, situacija in humor. Vse je združeno v enem mediju. Za instalacijo sva izbrali film Sodobni časi , ki je kritika industrializacije.
Aktualen je še danes, čeprav stroj danes ne nadomešča ljudi, ampak ljudje izgubljajo službe zaradi pomanjkanja sožitja, sodelovanja in razumevanja. Zato sva v procesu nastajanja instalacije povabili različne sodelavce. Bilo je široko sodelovanje, interakcija in sožitje različnih znanj, žanrov in generacij.«
V svoje kolesje sta privabili precej ljudi, od mladih fantov (Martin Podlogar in Tomo Markočič), ki sta programirala električno vezje, strojnega inženirja Franceta Petača, ki je sicer že v pokoju in jima je skonstruiral mehanizme, Jonathana Podborška, ki je po izobrazbi arhitekt in je vsa ta kolesja izrisal tridimenzionalno, jih tehnično premislil in nato prelil v dvodimenzionalno sliko, da so jih lahko lasersko izrezali. Pomemben prispevek so dodali glasbeniki Bowrain (Tine Grgurevič) in skupina Leftfinger (Jaša, KALU, Janez Vidrih).
Ostanejo objekti
Pravita, da se pri ustvarjanju razstave postavita v vlogo režiserja, le da ne režirata filma ali predstave, temveč galerijski prostor, vpleteta ekipo ljudi, ki jima pomaga pri izvedbi, vizualnosti dodata zvok in gib ter ustvarita atmosfero prostora, v katero vstopi gledalec kot v neko zgodbo. »Zanima naju galerijski prostor, ne le kot prostor razstavljanja, temveč kot prostor gledališkega scenarija,« pravi Urša.
Ko pa performativno-glasbenega dela ni, ostanejo v prostoru kinetični in mehanski objekti, svetloba in zvok. »Kinetične skulpture naju spremljajo že od začetka,« je pojasnila Meta. »Mene od nekdaj. Stroji mi predstavljajo popoln sistem. V njem je vsak element v službi drugega, drug brez drugega ne morejo in samo skupaj lahko ustvarijo celovito gibanje in popoln efekt. Tako razumem tudi sebe znotraj širše družbe. Vsi moramo opraviti svojo funkcijo, da družba deluje.«
Princip celostnosti umetnine, ki se ga občuti v njunem delu, ko se vstopi v prostor, tudi ko ni zvočno-gibalnega performansa, ki bi ga povezal in nadgradil, absorbira gledalca z vsemi čutili. »V takšnih instalacijskih postavitvah ima gledalec več svobode kot v gledališču, saj se lahko premika po prostoru,« je pojasnila Meta.
»V gledališču je forma rigidna, gledalec sedi pred odrom, tu pa je znotraj prizorišča. Ko pa ta performativni del izgine, ostanejo samo objekti kot duhovi, atmosfera prostora.« »In dostikrat pustiva,« je dodala Urša, »elemente, ki so bili namenjeni performansu, kar na licu mesta, da delujejo kot odzven, sled.«
V sodelovanju
Kolektivov in tandemov v umetnosti ni veliko. Večina umetnikov deluje samostojno, da lahko razvijejo samosvoje zgodbe, za tiste, ki delujejo v skupinah, pa takšno sodelovanje zahteva več tolerance, pogovorov, dogovorov, usklajevanja, tudi podpore. Njuni projekti so čedalje bolj kompleksni in tehnološko zapleteni, zahtevnejši za izvedbo, kar omogoči združenje moči.
»Seznanila naju je Galerija Ganes Pratt,« je povedala Urša Vidic. »Opazovali sva druga drugo, skupaj rasli, se učili druga od druge. Zastavljali sva si lahko večje in kompleksnejše projekte, kot si jih, če delaš sam. In vsaka je nekaj prispevala. Je pa veliko usklajevanja idej, pogovorov, izčiščevanja.«
Meta Grgurevič je imela že prej izkušnjo v umetniškemu kolektivu Passaporta, ki sicer ne deluje več. Ustanovile so ga leta 2001 s kolegicami iz Beneške akademije lepih umetnosti, z Jasmino Cibic, Maro Ambrožič in Mary Favaretto, značilni zanje so bili performativno zasnovani projekti. »Po tem razhodu mi je bilo težko začeti sami,« se spominja. »Zato z Uršo nisva povezani kot tandem, temveč sodelujeva, kar nama daje sproščenost in odprtost.«
