Tiskane izdaje
V londonski Narodni galeriji so pred dnevi odprli veliko razstavo del Leonarda da Vincija, ki so jo pripravljali pet let in bo zelo verjetno najbolj obiskana v zgodovini galerije. Že po nekaj dneh jo ocenjujejo za uspešnico, saj so vstopnice razprodane do božiča. Na prodaj jih je pet tisoč na dan, da bi se izognili gneči, v galerijo spustijo po 180 obiskovalcev, ki se lahko v njej zadržijo le pol ure.
Razstava Leonardo da Vinci: slikar
z milanskega dvora nudi najcelovitejši ogled umetnin italijanskega renesančnega genija, saj so prvič na enem mestu razstavljena nekatera od njegovih najpomembnejših del. Razstavljenih je devet slik, kar je veliko glede na to, da obstaja samo petnajst dokončanih slik, katerih avtorstvo je mogoče nedvomno pripisati Leonardu, ter da jih je v vsem življenju naslikal le dvajset. Na ogled je tudi petdeset risb. Razstavljena dela so iz dvajsetletnega obdobja (1482–1499), ki ga je Leonardo preživel
v Milanu na dvoru svojega mecena – milanskega vojvode Ludovica Sforze. Organizirati takšno razstavo enega najpopolnejših umetnikov vseh časov je bila izjemno zahtevna naloga glede na maloštevilnost, dragocenost in občutljivost njegovih del, zaradi česar jih ustanove, ki so njihove lastnice, zelo redko posodijo.
Tudi Kristus odrešenik sveta
Med razstavljenimi slikami je tudi Kristus odrešenik sveta, ki jo šele od nedavnega pripisujejo temu umetniku in je verjetno iz časa neposredno po njegovem odhodu iz Milana. Dolgo so mislili, da je ta slika izgubljena oziroma uničena. Njen lastnik je ameriški zbiralec, ki je dal umetnino leta 2005 oceniti, in tedaj so strokovnjaki ugotovili, da je to Leonardova domnevno izgubljena slika. Sliko je naročil francoski kralj Ludvik XII. in je bila končana leta 1513. Po ženini smrti jo je kralj podaril cerkvi, kjer jo je opazila tedanja angleška kraljica in je bila zatem nekaj časa v lasti kraljevske družine. Ker ni vedno veljala za delo renesančnega mojstra, je bila na dražbi hiše Sotheby's leta 1958 prodana za vsega 45 funtov, danes bi jo lahko lastnik prodal za vsaj sto petdeset milijonov evrov. Ko jo je kupil, so ocenili, da je delo Giovannija Antonija Boltraffija.
Kljub majhnemu številu slik razstava prikazuje Leonardovo razvojno pot od prehodov svetlobe in sence (tehnika chiaroscuro)
v Portretu glasbenika iz osemdesetih let do nežnih pridušenih barv na obrazu Kristusa odrešenika sveta, ki ga je naredil dvajset let pozneje. S tehniko sfumato je Leonardo pričaral ozračje in globino. Na temno barvo ozadja je enega na drugega nanašal monokromatske sloje zelo razredčene barve in postopno razvil formo skozi neizmerno subtilne gradacije nians.
Ni Mone Lise
Med razstavljenimi deli v Londonu ni dveh najbolj znanih Leonardovih del – Mone Lise (1503–1506), ki verjetno ne bo več zapustila pariškega Louvra, in freske Zadnja večerja (1503–1506), ki krasi samostansko cerkev Santa Maria delle Grazie v Milanu. Je pa razstavljena reprodukcija Zadnje večerje v izvirni velikosti, ki jo je naslikal nadarjeni da Vincijev pomočnik Giampetrino (Giovanni Pietro Rizzoli) in je izposojena iz Kraljevske akademije v Londonu. Na ogled je znana Dama s hermelinom (1490), portret sedemnajstletne Cecilie Gallerani, ljubimke milanskega vojvode Ludovica. Sliko si je londonska galerija izposodila v krakovskem Narodnem muzeju.
Za ultramarinsko barvo Cecilijine obleke je bil potreben najdražji pigment. Barvo so dobili iz poldragaga kamna lapisa lazulija iz Afganistana. Da je kamen prišel v Evropo, so bili potrebni meseci. Med razstavljenimi deli so še La belle ferronnière (1490–1496), znana tudi kot Portret neznane ženske, ki so jo posodili v pariškem Louvru, Madonna Litta (1490) iz muzeja Ermitaž v Sankt Peterburgu ter Sveti Hieronim (1489) iz vatikanske Pinacotece. Portret glasbenika je iz milanske Bibliotece Ambrosiane. Veliko razstavljenih risb je posodila kraljica Elizabeta, ki ima eno največjih tovrstnih zbirk na svetu. Razstava bo odprta do 9. februarja 2012.
