Tiskane izdaje
Če je odgovor vsaj na eno od vprašanj pozitiven, je pravi naslov za obisk Umetnostna galerija Maribor, kjer je na ogled razstavni projekt Nedokončane modernizacije.
Na prvi pogled je razstava namenjena predvsem ozko specializiranim posameznikom, ki imajo voljo prebijati se skozi neskončne labirinte načrtov, skic, fotografij, maket in modelov, in ves ta nepregledni ilustrativni inventar povezati v kolikor toliko smiselno celoto. Vendar je razstava dovolj domiselno postavljena, da je intrigantna tudi za ostale obiskovalce v smislu arhitekturne instalacije, še zlasti, ker s teoretičnim diskurzom v katalogu predstavlja dovolj sintetičen pregled obsežnega arhitekturnega korpusa s poantiranjem posameznih sklopov.
Skupni parametri? Da in ne
Temeljno vprašanje ob tako široko zastavljeni temi je seveda iskanje skupnih parametrov, po katerih se je razvijala jugoslovanska arhitektura v času herojskega obdobja modernizma, in predvsem vrednotenje rešitev. Odgovor na obe vprašanji je hkrati pritrdilen in nikalen. V najširšem pomenu seveda lahko govorimo o skupnih izhodiščih, ki jih je predstavljal modernistični okvir v smislu podrejanja racionalizmu in funkcionalizmu (ki se je neredko spervertiral v neracionalnost in nefunkcionalnost) ter rabi »novih« materialov, izpeljave teh principov pa od republike do arhitekturne šole močno variirajo. Prav tako je seveda skupna splošna atmosfera tedanjega časa, ki je diktirala norme socialističnega arhitekturnega in urbanističnega razvoja pod patronatom politične nomenklature, ti trendi pa so se manifestirali v redkih odličnih, nekaterih solidnih, zelo pogosto pa v sterilnih shematiziranih načrtih, ki niso bili niti do konca domišljeni niti realizirani.
Kritika v tem pogledu seveda ne leti zgolj na jugoslovansko arhitekturo, šestdeseta in sedemdeseta leta preteklega stoletja so povsod po svetu, od Ulan Batorja do Brasilie, ustvarila nenavadne hibride izoliranih in sterilnih naselij, ki so le ohlapno korespondirala s takratno urbano celoto in s posameznikovimi potrebami; po sesutju modernistične paradigme in utopičnih družbenih modelov so se ta naselja neredko spremenila v atomizirane mestne enklave, ki ne zmorejo opravljati osnovnih urbanih funkcij oziroma ne poznajo žariščnih integracijskih točk v smislu klasičnih pomenov trgov in ulic, pogosto bi jim lahko celo dodelili atribute sluma.
V državah naslednicah Jugoslavije sicer tako drastičnega bankrota teoretičnih vizij in realne devastacije urbanega tkiva ni mogoče zaslediti, nedvomno pa nas bosta še dolgo bremenila arbitrarna raba prostora, ki ga je bilo v času socializma vedno na voljo obilo, ter razkorak med projektiranimi, torej umetnimi, in spontanimi zgodovinskimi koncepti, ki so šele v zadnjih dveh desetletjih spet deležni opaznejših poskusov rehabilitacije. Hkrati poteka tudi poskus zapolniti nekatere največje praznine pri urbanističnem načrtovanju ter vzpostavljanju novih vezi med historičnim in modernističnim ter seveda odmik od prevladujoče preokupacije s strukturo in volumnom ter dosledno izogibanje kakršni koli arhitekturni dekoraciji in ornamentiki, ki je našla odvode le v nekaterih zelo ponesrečenih »etno« domislicah, ki segajo od balkanoidnih šeher struktur do nenavadnih, pogosto kar kapricioznih izpeljav arhitekturnih prvin pionirjev modernizma.
Jugoslovanski napredek
To je en pogled na jugoslovanski »modernizem«, razstava v UGM ponuja še veliko drugih. Nedvomno je upoštevanja vreden jugoslovanski napredek v razvoju tehniških znanosti in zmožnosti, številni jugoslovanski arhitekti so se izpopolnjevali v vodilnih svetovnih arhitekturnih birojih, na velikih razpisih so sicer redko sodelovali tudi arhitekti iz tujine oziroma z zahoda (načrt Kenza Tange pri obnovi Skopja po potresu je eden prvih in najbolj odmevnih, čeprav na koncu nerealiziranih projektov), poglavitnim črtam razvoja jugoslovanske arhitekture lahko sledimo na posameznih primerih Zagreba, Pulja, Novega Beograda, Sarajeva, Skopja, tako imenovane jadranske regije in nenazadnje vizij in zablod pri načrtovanju povsem novih slovenskih mest – Kidričevega, Velenja in Nove Gorice.
Črna gradnja
Študija ugotavlja, da socialističnemu sistemu ni uspelo ujeti takšnega ritma urbanizacije, da bi vsem zagotovili sicer proklamirano pravico do stanovanja, zato je molče toleriralo ali celo spodbujalo črno gradnjo. To je še danes eden od fenomenov Balkana, zato med bolj zanimive elemente fragmente sodi predstavitev beograjske Kaluđerice, ki je znana kot največje balkansko naselje gradenj na črno, pri čemer se avtorji razstave lucidno sprašujejo, ali je to naselje »vrh ali dno filozofije in predvsem prakse socialističnega samoupravljanja«. Snovalci razstave so poskušali v koncept uvrstiti tako rekoč vsako dejavnost, ki lahko korespondira z arhitekturo, zato so v UGM predstavljeni tudi spomeniki NOB in revoluciji, zanje pravzaprav veljajo povsem enaka kvalitativna merila: rešitve segajo od predimenzioniranih projektov, ki danes v svojem okolju delujejo kot tujek, neredko so povsem zapuščeni, do bolj domiselnih rešitev, ki kljub spremenljivim pogledom na našo polpreteklo zgodovino ohranjajo tudi nekaj osnovnega poslanstva.
Razstava Nedokončane modernizacije je torej povsem solidna, motita preobsežen korpus, s katerim so se spopadli avtorji, ter premajhna fokusiranost na posamezne primere arhitektur in urbanih aglomeracij, ki bi lahko sleherniku bolj plastično predstavili poglavitni tok jugoslovanske modernistične arhitekture. Morda bi si v začetku projekta Evropske prestolnice kulture v žal edini omembe vredni mariborski galeriji lahko želeli kakšne bolj komunikativne ali če hočete manj hermetično zastavljene vsebine, saj arhitektura, četudi predstavljena še tako inventivno, v galerijskem prostoru vedno izzveni zgolj kot simulacija.
