Tiskane izdaje
Neue Slowenische Kunst (NSK) očitno še naprej ostaja eden najbolj prepoznavnih fenomenov sodobne slovenske umetnosti. Retrospektive morda niso ravno okvir, v katerem bi se lahko dostojno prezentirala še delujoča retroavantgarda, vendar se te vrstijo ena za drugo. V londonskem Chelsea Space jo bodo odprli 20. marca.
V znamenju NSK je bilo že lansko leto, ko je minilo petindvajset let od kultnega projekta Krst pod Triglavom, v Umetnostni galeriji Maribor so pripravili detajlno pregledno razstavo Ausstellung Laibach Kunst – Perspektive 1980–2011, ki je gostovala tudi v Zagrebu, v koprodukciji SNG Maribor, sarajevskega East West Centra in EPK
Maribor 2012 pa smo videli adaptacijo Krleževega dela Evropa danes z zasedbo Laibach in Mikijem Manojlovićem. Laibach bo kmalu prišel na tudi na velika platna, saj so pripravili soundtrack za 'odbito' znanstvenofantastično komedijo Iron Sky v režiji Tima Vuorensole, ki je doživela premiero na nedavnem Berlinskem festivalu, v Sloveniji pa jo bomo lahko prvič videli konec aprila v Kinu Šiška.
Osrednji letošnji dogodek, povezan z NSK, bo razstava v Chelsea Space. To je razstaviščni prostor Chelsea kolidža za umetnost in dizajn, ki je lociran poleg Tate Britain, kurator projekta pa je Michele Drascek. Tržačan, ki se je izpopolnjeval na londonski umetnostni akademiji, deluje kot samostojni kurator, med drugim je sodeloval pri nekaterih projektih Centra urbane kulture Kino Šiška, sicer pa od leta 2006 večino časa preživi v Ljubljani, kjer zelo rad koplje po arhivih.
Predvsem po arhivih skupine Irwin in prav na podlagi njegovih raziskovanj nastaja londonska razstava Neue Slowenische Kunst 1984–1992. Na njej bodo predstavljeni arhivsko gradivo, fotografije, plakati, videodokumentacija in katalogi kolektiva NSK, torej skupine Laibach, Irwinov, Novega kolektivizma in Gledališča sester Scipion Nasice.
Zakaj obdobje 1984–1992? Po Drasckovih besedah zato, ker je kolektiv takrat deloval homogeno in udarno kot multiprojektna skupina, ki ji je z vsebino in izvirnim zunanjim slogom uspelo reanimirati historične avantgarde in ustvariti celostno umetnino.
NSK z radikalnostjo in novo estetiko ni zaznamoval samo slovenske in vzhodnoevropske umetnostne scene v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, temveč je imel izjemen vpliv tudi širše, ne nazadnje v Londonu, ki je vedno igral pomembno vlogo pri evropskem in svetovnem pozicioniranju tega kolektiva.
Še posebej v navezi z Davidom Gothardom, ki ima na voljo dokaj obsežen slovenski arhiv. Gothard je bil umetniški direktor galerije AIR v londonskem Riverside Studios, kjer so se leta 1987 Irwini predstavili z razstavo Was is Kunst?, poleg tega je v osemdesetih letih detajlno raziskoval tedanjo jugoslovansko umetniško sceno, ne nazadnje tik pred razpadom države nekoliko paradoksalno moderiral okroglo mizo, kako z umetnostjo preprečiti razmah jugoslovanskega nacionalizma.
Leta 1986 si je ogledal tudi predstavo Krst pod Triglavom v Cankarjevem domu in nemudoma spoznal pomen projekta. Prav on sodi med poglavitne akterje, ki so britansko javnost podrobno seznanili s fenomenom NSK.
Drascek se je najprej zakopal v njegovo »slovensko škatlo«, nato pa še v ljubljanske arhive. S pomočjo Ivana Novaka je pretaknil dokumentacijo Laibacha, s pomočjo Darka Pokorna dokumentacijo Novega kolektivizma, Gledališče sester Scipion Nasice mu je pomagal rekonstruirati Dragan Živadinov, poleg tega je Drascek temeljito preučil še Irwinove arhive, ki so bili razmetani po različnih ateljejih, in arhive Laibach Kunst v mednarodnem grafičnem centru.
Rezultat je po Drasckovih besedah zelo kompleksna in detajlna prezentacija opusa NSK, »zadnje avtentične avantgarde dvajsetega stoletja, ki je kritično reflektirala totalitarizem v vizualni umetnosti, gledališču, glasbi, performansu, dizajnu in ne nazadnje tudi v teoriji«. Pri projektu sodelujeta še Tate Modern in Calvert 22, edina britanska neprofitna fundacija, ki se posveča predstavitvam sodobne ruske in vzhodnoevropske umetnosti.
Med osrednjimi sklopi razstave bo material o gledališkem performansu Marija Nablocka, ki je bil predstavljen leta 1985 na edinburškem festivalu, ter nasploh fenomen Gledališča sester Scipion Nasice, ki je tematiziralo odnos med gledališčem in državo.
Prerez njihovega delovanja zajema čas od ustanovitve leta 1983 (ustanovili so ga Eda Čufer, Miran Mohar in Dragan Živadinov), prek treh faz – ilegala, eksorcizem ter retroklasika –, pri čemer je središče vsake faze zaznamoval gledališki dogodek z uprizoritvijo Krsta pod Triglavom kot vrhuncem, do zadnjega umetniškega dogodka Dan mladosti, ki je obveljal tudi kot akt samouničenja gledališča.
Prvič podrobno o kolektivu
Je arhivska retrospektiva zgolj predmet inventariziranja ali vidi Drascek v razstavi še druge potenciale? Po njegovem mnenju je bilo delovanje NSK neposredno in posredno povezano z vrsto dramatičnih zgodovinskih dogodkov v začetku devetdesetih let, in to ne samo na področju nekdanje Jugoslavije, temveč v širšem evropskem prostoru, vključno s padcem berlinskega zidu, torej gre za pojav, ki je imel dolgoročne posledice.
»Redko imamo opraviti s tako neposredno navezo med umetnostno zgodovino in zgodovino,« pravi Drascek, ne glede na tesne relacije med Londonom in Ljubljano pri raziskovanju fenomena NSK bo razstava britanskemu občinstvu prvič podrobno predstavila vse razsežnosti tega kolektiva. Poleg tega bo arhivsko gradivo spremenila v objekt in mu s tem podelila drugačen, umetniški status.
Ob razstavi bodo v galeriji Tate Modern pripravili simpozij, izšla bo nova publikacija s prispevki Micheleja Drascka, Davida Gotharda in Alexeia Monroeja, eden od bolj udarnih dogodkov pa bo koncert skupine Laibach v dvorani turbin v Tate Modern, s čimer bo osrednja britanska umetnostna institucija sklenila svoj program, posvečen Neue Slowenische Kunst.
