Tiskane izdaje
Nova stalna postavitev izbora del iz nacionalne zbirke Moderne galerije, ki je od danes na ogled v prenovljenih prostorih osrednje slovenske galerije za moderno umetnost 20. stoletja, prinaša nekaj novosti: prvo predstavitev slovenske zgodovinske avantgarde, rekonstrukcijo Tržaškega konstruktivističnega ambienta, partizansko umetnost, retroavantgardo in fotografije.
Moderna galerija dokončuje zadnje faze infrastrukturne reorganizacije, s katerimi se bo tako operativno kot vsebinsko razdelila na dve enoti: na Muzej moderne umetnosti zraven Tivolija in Muzej sodobne umetnosti na Metelkovi. V prvem, v Moderni galeriji, bodo razstave moderne umetnosti 20. stoletja in stalna postavitev nacionalne zbirke 20. stoletja, v drugem, Muzeju sodobne umetnosti, katerega odprtje je napovedano 26. novembra letos, pa bodo razstave sodobne umetnosti 21. stoletja in stalna postavitev mednarodne zbirke sodobne umetnosti Arteast 2000+.
Za Muzej sodobne umetnosti odštevamo tedne do odprtja, v Moderni galeriji pa so že danes, po dveh letih priprav, storili zadnji korak: v prenovljenih prostorih stare Ravnikarjeve stavbe iz leta 1948 so na večji – s prenovo pridobljeni – razstavni površini odprli novo postavitev nacionalne zbirke 20. stoletje: kontinuitete in prelomi.
Mnogotera gledišča
Razstava se začne z impresionisti in delom Matija Jame iz leta 1904, konča pa s protivojnimi plakati Novega kolektivizma, s katerimi so
v času desetdnevne vojne za Slovenijo julija 1991 polepili slovensko prestolnico. Med obema mejnikoma sledimo zgodbi, ki jo lahko gledalec bere kronološko in je po galeriji postavljena v kontinuiranem sosledju, ki se kot serpentina vije iz dvorane
v dvorano.
Lahko pa na začetni točki ogleda, ki se začne z Jamo, pogledate v drugo smer, skozi vse odprte prostore galerije do zadnje sobe s plakati Novega kolektivizma, in v tem pogledu zaobsežete drugo pripoved, zgodbo prelomov s tradicijo, drznosti in junaštva, od slovenske avantgarde 20. let s Černigojem, Delakom, Kogojem in Podbevškom, partizanske umetnosti, avantgarde šestdesetih let s skupino OHO do retroavantgarde osemdesetih z gibanjem Neue Slowenische Kunst.
Ko stojite pred Jamo, na začetku pripovedi o zgodovini slovenske umetnosti 20. stoletja, ter hkrati vidite njen konec s plakati Novega kolektivizma, vas vmes čakajo dela, ki so tokrat – kar je tudi novost – prišla ne samo iz nacionalne zbirke Moderne galerije, temveč tudi iz zasebnih zbirk in drugih javnih ustanov.
Devet prostorov so razvrstili v sledeče sklope: vstop likovnega modernizma v slovenski prostor; ekspresionizem, nova stvarnost, generacija neodvisnih; začetek = avantgarda, nova umetnost, novi svet; partizanska umetnost; umetnost po osvoboditvi: socrealizem in modernizem; informel, ekspresivna figuralika, neokonstruktivizem, OHO in novo slikarstvo sedemdesetih let ter 1980: nova podoba, retroavantgarda in alternativa.
Novosti
Ključna je slovenska zgodovinska avantgarda dvajsetih let, ki doslej še ni bila vključena v stalno postavitev nacionalne zbirke Moderne galerije in je podana od gledališča in vizualnega do glasbe in oblikovanja, od Podbevška in njegovega manifesta do Kogoja, Černigoja in revije Tank.
Ob njih so postavljene tudi ključne vezi, ki slovenske akterje vpenjajo v širše jugoslovansko in mednarodno dogajanje, recimo zagrebško-beograjska avantgardna revija Zenit, ki je vplivala na Kosovela, njen urednik Ljubomir Micić pa je bil sočasno član uredništva revije Tank. Ali drugo številko iz leta 1922, katere sourednika sta bila Ilya Ehrenburg in El Lissitzky, kar pomeni, da so bili slovenski avantgardisti seznanjeni z vsemi tendencami v Evropi, ker je v reviji izčrpno predstavljen Malevič.
Vključena je tudi pomembna revija Der Sturm. Leta 1929 je v Berlinu izšla njena posebna številka, posvečena Junge Slowenishe Kunst (mladi slovenski umetnosti), v njej so bili predstavljeni najboljši po oceni Delaka in Černigoja. Največja pridobitev na postavitvi zgodovinske avantgarde je rekonstrukcija Tržaškega konstruktivističnega ambienta, ki so ga v Trstu leta 1927 postavili Avgust Černigoj, Edvard Stepančič, George Carmelich in Josip Vlah.
Filigransko delo sta opravila Dragan Živadinov in Miha Turšič, ki sta izvorno postavitev rekonstruirala
s pomočjo računalniškega programa iz črno-bele fotografije (več o rekonstrukciji v prihodnjih dneh).
Prvič je predstavljena tudi partizanska umetnost, in sicer v sklopu, ki ga je pripravil Miklavž Komelj.
V njem so izbori naslovnic iz partizanskega tiska, fotografij, partizanskih grafik (večina iz muzeja novejše zgodovine) ter nekaj kipov, med njimi tudi Savinškov Protest.
Tretja novost je formalna: prvič je kot del stalne postavitve in enakovreden medij 20. stoletja ob bok drugim dodana fotografija skozi celotno razstavo (Frana Kraševca, Vena Pilona, Rajka Ravnika in drugih), Gojmirja Antona Kosa pa so predstavili v zanimivi kombinaciji njegovega slikarskega in fotografskega dela.
Vprašanja
Razstava, ki so jo pripravljali slabi dve leti in sočasno zanjo izvedli obsežen restavratorski poseg, saj je bilo treba osvežiti več kot 150 razstavljenih del, problematizira našo splošno sprejeto, kanonizirano in uveljavljeno zgodbo o razvojnem toku v slovenski umetnosti 20. stoletja ter temu kanonu komplementarno dodaja doslej zanemarjene in prezrte, toda v mednarodnem prostoru ključne, inovativne ali sočasne umetniške prakse.
Kot primer: razstava se začenja z Jamo, z vstopom likovnega modernizma v slovenski prostor, sočasno pa problematizira ravno vprašanje tega začetka: ali se 20. stoletje v umetnosti na slovenskem res začne z vstopom likovnega modernizma ali šele z avantgardo (sklop je pripravila Beti Žerovc).Problematizira tudi sam pojem slovenskega impresionizma, ki ga ne razume v francoskem pomenu, temveč kot dunajsko in münchensko secesijo, cepljeno z nekaj francoskimi zgledi.
Pot skozi 20. stoletje se konča
s skupino Irwin in njihovim delom Kapital ter z vojnimi plakati Novega kolektivizma, vmes najdemo še mojstre Zorana Mušiča, Gabriela Stupico, Marija Preglja, Staneta Kregarja, Tršarja in Spacala, nato Bernika, Šušnika, Jemca, Emerika Bernarda, Gnamuša, Kapusa, Gvardjančiča, Dragico Čadež, Luja Vodopivca, skupino V.s.s.d, Lojzeta Slaka - Đoko, Jakova Brdarja, Mirka Bratušo, Metko Kraševec, Živka Marušiča, Huzjana, Dubo Sambolec, Matjaža Počivavška, Tadeja Pogačarja, Marjetico Potrč, Jožeta Baršija in druge.
Tudi drugače predstavljeno skupino OHO z izdelki na modulu (posebej za razstavo ga je oblikoval Marko Pogačnik), ki so razstavljeni kot artikli na policah
v trgovini. Dodan je tudi grafični bienale kot eden ključnih trenutkov mednarodnega povezovanja z razstavljenimi grafikami tako iz Moderne galerije kot iz MGLC.
Izbor del in zasnova razstave je rezultat dela obsežne ekipe zunanjih strokovnih sodelavcev Segeja Kapusa, Miklavža Komelja in Beti Žerovc ter kustosov Moderne galerije Zdenke Badovinac, Brede Ilich-Klančnik, Marka Jenka, Bojane Piškur, Igorja Španjola, Lare Štrumej, Mojce Štuhec in Martine Vovk. Ob razstavi bo izšel vodnik z didaktičnimi informacijami o postavitvi, ki jo je opravil Novi kolektivizem
