Tiskane izdaje
Umetnosti je iracionalnost seveda že sama po sebi imanentna, izrazoslovje se nikoli ne izčrpa, vzrok pa je povsem preprost in se ga da najlažje ilustrirati z besedami Andréja Bretona: Celo življenje sem hrepenel po nečem, česar ne morem in ne znam poimenovati. To seveda ni sofistična besedna igra, gre za realna občutja, ki se vedno znova manifestirajo in so lahko obenem stimulativna in obremenjujoča, v vsakem primeru pa nepogrešljiva pri prebijanju skozi labirint, v katerem logični pozitivizem ne pomeni omembe vrednega kažipota.
V galeriji Equrna smo na zadnjih dveh razstavah videli dve povsem različni manifestaciji iracionalnega. Joni Zakonjšek je s Travniki noči primer poetično-meditativnega podobotvorja, ki je obenem zelo konkretno zemeljsko in potencirano kozmično, Bojan Gorenec, ki je razstavo naslovil Iracionalno, manifestira povsem drugačen pristop. Na videz je njegov obrtni perfekcionizem hladen in premišljen, vendar je prav v tem navideznem shematičnem redu zaznati iracionalni paradoks, ki ga vsi zdaj - oziroma že od nekdaj, danes se nam pravzaprav ne dogaja nič posebej novega - občutimo.
Gorenec je v svojem opusu do zdaj izbiral različna orodja za ustvarjanje podobe opne, skozi katero se obenem zrcalijo in skoznjo pronikajo projekcije in okruški realnega in imaginarnega sveta. Včasih je bila tovrstna mentalna slika organskega izvora, nekakšna gigantska elipsoidna optična leča, polna asociativnosti, simbolike in iluzionistične globine, drugič geometrijsko zamejena, pa spet abstraktno nenarativna, temelječa zgolj na barvi in teksturi ... Tokrat palimpsestnim razpiranjem podob globina skoraj izgine, platno je predvsem ekran, kamor se projecirajo oblike, ki si jih slikar prosto izposoja v bolj »posvečenih« ali povsem profanih področjih, razpon sega od sublimnega do simulacije računalniških podob in registracije točk na monitorju.
Tri dela so na tokratni razstavi predstavljena posebej. Gre za v »malevičevsko« kompozicijo vkomponirana srp in kladivo, ki si ju lahko vsakdo interpretira po svoje. Kot apologijo delavskemu simbolu, ki ima še vedno svoj naboj in aktivistično moč, ali kot povsem anahronističen logotip, brez vsake realne moči, ki se ga v obupu oklepajo novodobni revolucionarji, ker se pač ne domislijo drugega simbola, ki bi ustrezal njihovemu angažmaju. Iracionalnost par excellence.
