Ocena razstave: Črni metulji Marka Jakšeta

Marko Jakše je postal hiperproduktiven, zdi se, da se ogromna platna kar sama polnijo z njegovimi fantazmagorijami.

Objavljeno
14. junij 2011 21.19
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura
Marko Jakše je postal hiperproduktiven, očitno je slikar v izrazito eruptivni fazi, razstave se odpirajo ena za drugo, zdi se, da se ogromna platna kar sama polnijo z njegovimi fantazmagorijami. Lepo, Jakše je pač eden najbolj samosvojih slovenskih umetnikov, obenem pa tudi eden redkih, ki izpolnjuje dva temeljna pogoja za prepričljivo umetniško poslanstvo – ima kaj povedati in to tudi zna povedati oziroma naslikati.

Na platnu in s čopiči, prav nič se ne obremenjuje s tezami, da je bilo že vse naslikano in da so nove tehnologije, ki naj bi podobno kot v znanosti tudi v umetnosti postale nujni pripomočki za natančnejšo detekcijo in predstavitev realnega in virtualnega, nepogrešljive.

Pravzaprav je njegov pristop bolj sodoben od večine tehnološkega inventarja. Na tehnologijo oprta produkcija namreč vzpostavlja distanco, medtem ko ustvarja, obenem tudi izničuje polje imaginarnega, utopičnega, fantastičnega, transcendentnega, vsa energija se absorbira v zaprtem krogotoku idej, potencialna neskončnost je ujeta v vedno enaki shemi tehnološke simulacije in manipulacije, že neštetokrat popisan, kodiran in kartografiran svet oziroma naše predstave o njem se venomer znova v imploziji sesedajo vase.

Jakše s tem nima težav, ne samo zaradi uporabe klasičnega medija, temveč predvsem zaradi sposobnosti na prepričljiv, luciden, grotesken, nor, poetičen, ironičen način prestopati meje med zavednim in nezavednim ter arhetipe – ta beseda je sicer v sodobni umetnosti že precej zlorabljena – vizualizirati sublimirano, torej mimo zavesti.

Bolj kot kakšna zapoznela različica nadrealizma, ki ima danes povsem akademski značaj in status, se zdi Jakšetov opus nazoren odsev povsem konfuznih prebliskov nezavednega, v navidezno vsak dan bolj urejenem svetu pa je umeščanje teh prebojev za posameznika vedno bolj zahtevna naloga. Večina se odloči kar za ignoranco, kar pa v vse številčnejših primerih rezultira v nevrotičnih stanjih in na koncu v disociaciji, torej razkroju zavesti.

So Jakšetova platna torej predvsem zvrst (avto)terapevtske prakse? V določeni meri nedvomno, vendar so tudi avtonomna umetniška dela, ki pričajo o brezhibni metjejski spretnosti (spet drugače kot za nekatere je to zanj zgolj orodje, ne končni namen), predvsem pa o brezmejni moči imaginacije, ki se manifestira od Altamire do danes, vmes ni ostre cezure, pa naj jo nekateri še tako zagnano rišejo.

Sicer se je pri Jakšetu najbolje kar vreči v vrtinec podob brez obremenjevanja z umetnostnozgodovinsko terminologijo. Nekaj je ikonografskih konstant, kot denimo rožnati zajec, večinoma pa nas vsaka mizanscena popelje v povsem svojstveno podobotvorje, v delirijsko interpretativno ilustracijo duhovne krajine, napolnjeno z amorfnimi bitji z amorfnimi funkcijami, v kateri ni nič tako, kot se zdi. Ali kot je zapisal Georges Bataille: lepota, ki ničesar ne skriva in ki ni krinka izgubljene nedolžnosti, je še bolj zoprna in gnusna od grdega.