Ocena razstave Evgenije Jarc: Peskovnik

Izhodiščno témo slik, ki jih Evgenija Jarc razstavlja v Galeriji ZDSLU, je mogoče razumeti na dva načina, najprej dobesedno. V galeriji lahko vidimo tudi umetničino skicirko (kar je običajno na retrospektivah, a izjemno na razstavah novih del); ta kaže, da je otroke dejansko študirala ob igri v peskovniku - ali vsaj na otroškem igrišču - in v peskovniku in okoli njega se nekatere slike tudi dogajajo, tema pa je avtorica dodala še druga prizorišča.

Tako so najbolj opazni motiv del postale otroške igre; to jih uvršča v dolgo tradicijo tovrstnih upodobitev, med katerimi si je s svojo varianto posebno mesto prislužil Pieter Bruegel st. Njegova slika sodi v skupino del, ki jih je ustvaril okoli leta 1560, likovno pa jih najbolj opazno povezuje visoko slikarjevo/gledalčevo očišče, v bistvu očišče boga, ki z višav opazuje norenje grešnega človeštva. Na Otroških igrah je takšen moralizem sicer manj poudarjen kakor na drugih slikah, še vedno pa je nedvomen: končno je slika nastala v obdobju, ki je otroke pojmovalo kot „male odrasle“ in ne kot „otroke“ v današnjem smislu.

Moralistični poudarki so s takšnih del pozneje izginili, očišče pa je prisotno še danes, med drugim tudi v sodobni slovenski likovni umetnosti. A ne samo v tej: Sandbox games so že dolgo uveljavljen žanr računalniških iger, „peskovniški“ tip iger pa se pogosto prepleta z „božjim“, z God games, v katerih je „božje“ očišče nepogrešljivo. Pojmi v igrah seveda nimajo istega pomena kakor na starih ali novih slikah in tudi tega, ali so umetnice, kakršna je Evgenija Jarc, navdih dobile ob igrah, ne vem. Odgovor je najbolj verjetno negativen, kljub temu pa sorodnosti ne gre prezreti, ne nazadnje zato, ker bodo zaradi njih takšne slike zvenele domače in razumljivo tudi gledalcem, ki ne poznajo niti sodobne likovne umetnosti niti njene tradicije.

Nova dela Evgenije Jarc pa seveda temeljijo tudi na njenih starejših likovnih izkušnjah. S problemom brezprostornih ozadij, ki sumarično zaznamujejo takšna ali drugačna okolja in predvsem razpoloženja, se je ukvarjala že dolgo, a jih je dokončno izostrila šele na najnovejših slikah, v trenutku, ko so postala sestavina docela premišljenega koncepta. Ob tem je razvila več tipov ozadij; vsa so likovno bogata, še zlasti „morsko“, na katerem umetnica kombinira celoten spekter slikarskih možnosti od širokih in bogatih barvnih nanosov do „akcijskega“ kapljanja. Figure so tako sintetiziranemu ozadju skrbno prirejene: hitro, a psihološko natančno označevanje obrazov z nekaj potezami je slikarka razvila ob svojih velikih portretih, barvitost figur in včasih tudi položaji, v katere so postavljene, pa kažejo, da v bistvu izhajajo iz upodobitev ptic; teh je umetnica naredila kar nekaj, vendar jih, kolikor vem, nikoli ni razstavila.

Končni rezultat so simpatično vedra dela, ki ustvarjajo prevladujoči optimistični ton razstave. Na tej pa tudi ni mogoče prezreti dveh slik, na katerih je „peskovnik“ pojmovan vse prej ko dobesedno. Sliki povezuje motiv „črte“, dejansko v prostor perspektivično položenega kroga ali njegovega segmenta: figurice z njega zrejo ali pa po njem „krožijo“. V takšnih primerih so simboliščni poudarki nedvomni, predvsem zaradi konflikta med brezprostornim ozadjem in prostorsko predstavljenim krogom pa je bistveno povečana tudi napetost del. Slike tudi niso več žanrske, ampak odpirajo stara, a hkrati vedno nova, skratka večna vprašanja človeške eksistence. Večne so seveda tudi otroške igre, a s „črto“ je umetnica zakopala globlje in zanimivo bo opazovati, kaj vse bo pri tem še odkrila.