Tiskane izdaje
Z delom Jožeta Baršija sem se prvič srečal v devetdesetih, ko je kiparsko reproduciral podstavke Giacomettijevih kipov in ob tem obilno vdihaval železove opilke. Barši sodi med »umetnike prehoda«, med tiste naše ustvarjalce, ki so od tradicionalnih likovnih izraznih načinov prešli v drugačne, konceptualno zastavljene prakse.
Zanimiv razvoj, ki pa ga »pregledna razstava« ne prikaže, saj se osredotoči le na etape avtorjevega ustvarjanja, ki sodijo v kontekst »sodobne umetnosti«. Tematski sklopi, kot jih predstavi postavitev, »arhitektura«, »sodelovanje«, zaznavanje« in »vednost«, razkrivajo široko področje Baršijevih interesov, razgrnjenih predvsem ob pomoči natisnjenih besedil, zvočnih posnetkov in dokumentarnega gradiva.
Avtor je navzoč kot premišljevalec o različnih temah, ki obiskovalca seznanja z izbranimi lastnimi in tujimi dognanji. Njegova intenca se zdi spodbuditi gledalca, bralca in poslušalca, da o njih premisli, jim prida lastno izkušnjo, preizkusi zadevo v praksi, jo ponotranji.
Njegove izbrane vsebine, od Marxovega Kapitala in Dolarjevega teksta o Heglovi Fenomenologiji duha, besedil Adolfa Loosa, premislekov o hoji, gojenju zelenjave pa do glasov z aktualnih slovenskih protestov in raznih okroglih miz, so večinoma takšne, da jih je mogoče konzumirati tudi drugje, tako da jih Barši predvsem prestavi v kontekst umetnosti, jim ponudi še eno možnost, da pridejo do izraza.
Zdi se, da se je težišče avtorjevega snovanja v zadnjem obdobju s področja mejnih meridianov med umetnostjo in teorijo premaknilo predvsem v polje podoživljanja teorije, seznanjanja občinstva s tem početjem. Problem Baršijevih gotovo dobronamernih, v osnovi humanistično intoniranih stremljenj se zdi v marsičem podoben problemu »sodobne umetnosti« nasploh; razgledan obiskovalec, tak s solidno splošno izobrazbo, na njej ne bo naletel na veliko novih vsebin, zato ga ta utegne dolgočasiti, slabše razgledanim pa bi se vse skupaj lahko zazdelo nerazumljiva »teoretska zmešnjava«.
Upam, da bo tudi nekaj takih, ki bodo razstavi sledili v skladu z avtorjevo intenco. Pri tem bi bil zanje nadvse dragocen katalog, ki razstave žal ne spremlja, ga pa prireditelji, po čudni slovenski navadi, napovedujejo ob njenem izteku.
