Tiskane izdaje
Če je človek že skoraj obupal nad slovenskimi zbiralci umetnosti, ki so – razen nekaj redkih izjem – zapravili veliko denarja za umetnine dvomljive kakovosti, je prijetno presenečenje zbirka arhitekta Vase J. Perovića. Pravzaprav bi jo lahko poimenovali kar vzorčni primer, kako in kaj izbirati na trgu umetnin v začetku 21. stoletja, saj je Perovićeva kolekcija odraz široke razgledanosti, izbranega okusa, smisla za inovativno, domiselno in duhovito ter predvsem odraz premišljene uravnoteženosti med vsebino in obliko oziroma med artističnim in dizajnerskim, kar se v današnjih časih pogosto in nemalokrat nujno prepleta.
Ker so dela umeščena v (žal še vedno zgolj začasno) depandanso Umetnostne galerije Maribor v enajstem nadstropju poslovne stavbe Slavija, je njihov učinek še stopnjevan. Zasebna zbirka se v takšni prostorski postavitvi razpira tudi kot vstop v zasebno domovanje, kar projektu odvzema breme formalnosti obiska galerijskega prostora, k povsem neobremenjeni percepciji pa pripomore še koncept razstave brez informacij o avtorjih in eksponatih.
Za širšo javnost so imena tako in tako bolj ali manj nepoznana, četudi je med njimi nekaj izjemnih avtorjev, katerih del bi bili veseli v vsaki zbirki. Tukaj je denimo Martin Kippenberger, eden najbolj nadarjenih pa tudi razvpitih nemških umetnikov, enfant terrible, ki je v svojem kratkem življenju ustvaril niz odličnih del, od gigantskih do miniaturnih, vse pa odlikuje izjemna imaginativnost.
Nič manj ni zanimiv arhitekt Andrea Branzi, soustanovitelj Italijanskega radikalnega arhitekturnega združenja, ki je predstavljen v zbirki z domiselno mizansceno Domače živali. Tukaj so člani nekdaj slavnega YBA (Mladi britanski umetniki), Korejec Do Hu Suh in ustanovni član Talking Heads David Byrne, pa urugvajski umetnik Alejandro Cesarco, sodobno nizozemsko in belgijsko oblikovanje Petra Traaga, Gijsa Bakkerja in Lucasa Maassena ...
In ne nazadnje Pierre Charpin, ki se je, po izobrazbi sicer umetnik, povsem posvetil uporabni umetnosti, njegovi izdelki pa so na tako zavidljivi ravni, da jih hranijo tudi v pariški Nacionalni zbirki sodobne umetnosti, Muzeju dekorativne umetnosti in v Centru Georges Pompidou.
Res je zbirka specifična in subjektivna in seveda jasno kaže afinitete zbiratelja, ki je arhitekt, torej ne sodi v kontekst domovanja slehernika, vendar je obenem tudi univerzalno sporočilo, da je aktualna umetniška produkcija dostopna tako rekoč vsakomur.
Ena od temeljnih pomanjkljivosti sodobne vizualne scene je pač ekskluzivnost v smislu mistifikacije, češ, umetnost ni namenjena opremi domačega stanovanja ali hiše. Trend, ki je popolnoma zgrešen in ki še redči že tako maloštevilne obiskovalce – izjema so seveda kolosalne prireditve na ikoničnih prizoriščih ter velike svetovne muzejske in galerijske institucije z glamuroznimi projekti.
Zbirka VJP dokazuje, da biti danes nobel ne pomeni kombinirati pohištva empire ali bidermajer z deli Jakopiča in Kosa ali celo Slane in Berberja, temveč, da je mogoče tudi z relativno majhnim vložkom živeti in uživati z avtorji iz različnih koncev sveta, in to v duhu tega trenutka.
