Ocena razstave Ulle Karttunen: proti kulturi amnezije

Ulla Karttunen je zanimiva avtorica, hkrati umetnica in teoretičarka. Njena likovna dela, digitalni kolaži in mešane tehnike na papirju ali platnu so vizualno učinkovita in sugestivna, njene zapisane misli pa dovolj zrele, artikulirane in kritične. K temu gotovo prispeva dejstvo, da je njena teorija v precejšnji meri oprta na njeno lastno prakso in na dogajanje, povezano z eno njenih razstav v rodni Finski, ki jo je očitno močno zaznamovalo. Bila je namreč žrtev cenzure, ob njenem primeru, ki je dobil tudi večstopenjski sodni epilog, so prišli do izraza sprenevedanje, moraliziranje in hinavščina sodobne, na vsemogočnem trgu in formalni­ demokraciji utemeljene družbe.

Na razstavi vidimo množico raznovrstnih podob žensk, za večino je značilen preplet medijskih klišejev in avtoričine osebne poetike, mitologije. Dela koketirajo z estetiko modne, reklamne fotografije, so pa vsa na različne načine modificirana v smislu razbijanja enoplastnega učinkovanja omenjenih klišejev, spremenjena v njihovo nasprotje, Karttunenova učinkovito pokvari dobro znano logiko medijskega prikazovanja, temelječo na prazni estetizaciji in seksizmu. V kar nekaj podob je vpletena krščanska ikonografija, ki prevlada na »ikonah« iz serije Črna Madona. Pri tej, še bolj pa pri drugih serijah avtorica uporablja tudi elemente 
z drugačno simboliko in asociativnim nabojem, s pomočjo katerih širi kontekste onstran gledalčevega običajnega vizualnoizkustvenega sveta.

Iz razstavljenih del različnih formatov je mogoče razbrati raznovrstne prvine, ki sežejo od islamskega kulturnega konteksta do severnjaške temne ekspresivnosti (Munch), pa tudi avtoričine zasebne fantazmagorije. Njene upodobitve so vsekakor zelo onstran ženskih stereotipov, ob čemer se zdi, da ne pomenijo le kritike in zavračanja uporabe ženskih likov v funkciji »blagovnega fetišizma«, ampak gre v nekaterih primerih tudi za manifestacijo drugačne, prvinske in hkrati izvirne ženskosti ali kar ženske moči nasploh.

Nekoliko drugačno zgodbo je mogoče razbrati iz dela iz serije Arhitektura pravice, na katerem je eterični ženski lik soočen s tipično težko, strogo arhitekturo različnih sodnih zgradb, srečujeta se torej togost, ozkost pravniške logike in njeno mehko, žensko nasprotje. Stilizirani »trupli« v galeriji lahko najbrž povežemo s slepo, neizprosno kaznovalno politiko sodnih ustanov, hkrati pa z družbo, vdano vsesplošnemu poblagovljenju življenja, ki je za zaščito svojih malikov brez pomisleka pripravljena utišati in onemogočiti moteče kritične glasove. To je še toliko bolj sporno in skrb vzbujajoče, ker se dogaja v družbah, ki se razglašajo za odprte in tolerantne, v svojem bistvu pa so, kot je ­pokazal umetničin osebni primer, vse kaj drugega.

Ob ogledu razstave je dobro prebrati besedilo Karttunenove 
v katalogu, iz katerega obiskovalec dobi pomembne dodatne informacije. Avtorica je kritična tako do sodobnega umetnostnega trga kot do »cenzure v imenu posla« in do površinskih, v razvedrilo usmerjenih medijev. Njeno sporočilo je relevantno in velja mu prisluhniti.