Humor je verjetno najmanj opazna značilnost Vrezčevih del, predvsem, ker ga večina ljudi enači s krohotanjem nečemu ali – še raje – nekomu, gledalcev, ki bi tako reagirali na Vrezčeve slike, pa je le malo. (Častna izjema so tisti, ki se še vedno avtomatično krohotajo vsakemu »abstraktnemu« delu.) Seveda Vrezčev humor takšnih reakcij ne spodbuja; kaže se v provokativnem postavljanju problemov, najbolj očitnih v naslovih njegovih del. Zakaj je štiri slike iz leta 1995 imenoval Štiri vertikale, če so postavljene diagonalno? Kaj ima Capella degli Scrovegni (tudi iz leta 1995) pravzaprav opraviti s Capello degli Scrovegni? In tako naprej: v nekaterih primerih je odgovor mogoče najti, na primer ob Vertikalah, ki so v tem smislu daljni, pa čeprav na glavo postavljeni sorodnik Magrittove pipe, v drugih »pravilnega« ni.
Vertikale identičnih ali sorodnih prostorskih postavitev slik so uporabljali (in jih včasih še vedno) tudi drugi slovenski umetniki, vendar je metodo Vrezec razvil najdlje. Na tokratni razstavi to dokazuje več del, ki kažejo, kako si je umetnik vse bolj prizadeval, da bi v njihovo dogajanje vpletel gledalca. To mu je uspelo zlasti z leta 1998 nastalo postavitvijo Doma (Prva slika), iz katere je značilno oblikovane majhne slike treba potegniti in si jih ogledati. (Vrezca vedno pozabim vprašati, ali je izhodiščno idejo dobil pri Moreauju ali ne. Morda mi bo tokrat uspelo.) Tako je med drugim opozoril na povezavo med svojimi velikimi in majhnimi deli; ta že dolgo sestavlja iz več poslikanih trakov, ki jih polaga enega čez drugega – prostorska postavitev je torej minimizirana, še vedno pa zaznavna. (Motivika trakov, ki so še eden od znakov, po katerih umetnikova dela takoj prepoznamo, sicer sega še precej pred obdobje, predstavljeno na tokratni razstavi, je pa prav v tem dosegla vrhunec.)
Za Vrezčeva dela je značilen tudi njegov barvni svet: nemalokrat se zdi, da se sistematično ukvarja predvsem z načeloma nezanimivimi barvami, zlasti z golobjimi sivinami, ob čemer se preizkuša, ali in kako jih lahko naredi zanimive, celo privlačne. Zanj značilna je tudi uporabljena metoda: čeprav nekatera dela, med drugimi tudi Vertikale, dokazujejo, da dobro pozna učinke velikega barvnega polja, se je ob njegovih delih še enkrat koristno spomniti, da je ustvarjalca treba iskati v detajlu. Elementi, ki jih uporablja, so večinoma drobni (izjema so – vsaj relativno – dolge poteze, v bistvu naslikane razpoke, ki vedno znova razbijajo osnovne ploskve), kljub temu pa so, podobno kot milimetrske plasti trakov, vedno zaznavni. Seznam metod, ki jih pri njihovem oblikovanju uporablja, bi bilo zanimivo narediti; tu naj zadošča dejstvo, da segajo od ene skrajnosti do druge, od geometrične formalnosti do akcijske neformalnosti. Ob tem se najraje zanaša na učinke kontrastov (temne »razpoke« na svetlem ozadju ali svetle na temnem), včasih uporabi tudi dramatične barve, na primer rdečo, vendar takšne poudarke znova minimizira in tako njihov simbolični naboj zmanjša, čeprav ga ne ukine.
Končni vtis je sinteza vseh teh učinkov, velikih in majhnih, in ker je učinkov praktično nešteto, je nešteto tudi vtisov. Sam Vrezčeve iz vertikalnih trakov sestavljene kompozicije doživljam kot prijetno melanholične (»prijetno« v smislu »vse prej ko dürerjevsko zatežene«) zastore spominov, seveda pa je to le ena od mogočih interpretacij: ključna odlika Vrezčevega opusa je ravno bogastvo mogočih doživetij, ki jih njegova dela nudijo gledalcem.