Ocenjujemo: Emona, mesto v imperiju

Kdaj natanko je bila ustanovljena rimska Emona, je še vedno stvar strokovnih diskusij in dokazovanj na podlagi raziskav pisnih in materialnih arheoloških virov. Ime Emona in staroselsko naselje na desnem bregu Ljubljanice sta starejša od rimske kolonije, ki je prevzela ime in postopoma rasla, saj so se rimski trgovci naseljevali ob tavriščanskih. Sklepati je, da je Emona postala rimska v poznem obdobju cesarja Avgusta, v času med koncem velikega panonsko-­dalmatinskega upora v letih 6–9 in letom 14, ko je ponovno izbruhnil upor panonskih legij. Torej v viharnem obdobju rimskih provinc. A nemirnega vzdušja prvih let 1. stoletja našega štetja se na razstavi ne da slutiti. Pa tudi ne, kakšno je bilo življenje v Emoni, kje so bile obrtniške delavnice, kje taverne, kakšno je bilo družabno življenje ...

Ne vidimo niti enega načrta stare Emone, pa tudi zemljevida ne, ki bi pokazal, da je bila Emona po vsej verjetnosti zadnje italsko mesto na poti v Ilirik. Prikazana je sicer maketa tipičnega rimskega mesta, ki pa ne kaže Emone kot take. Stene razstavnih prostorov­ so prekrite s fototapetami, kolažem scen iz hollywoodskih filmov, brez prave zveze z Emono. Morda kot nadomestek manjkajoče pripovedi o življenju Emoncev? V vitrine so položeni nedavno izkopani predmeti z različnih lokacij v Ljubljani, a besedila v posameznih sobah govorijo le o moči rimskega imperija, o Emoni pa nič.

Drugače je v katalogu, ki je tokrat izšel pravočasno in uspešno zapolnjuje vrzeli razstave. Znanstveni študiji dr. Marjete Šašel Kos in prof. dr. Božidarja Slapšaka bi morali biti osnovi za koncept razstave o Emoni, kot tudi arheološka poročila o novih izkopavanjih na Prulah, Kongresnem trgu, lokaciji NUK II na območjih Šumija, Starega in Gornjega trga itd., ki govorijo o tem, kje je bil vojaški tabor in kje mesto civilov. Žal je med razstavo in katalogom velika kakovostna razlika. Če si želi obiskovalec razumeti razstavo, mora najprej prebrati katalog, ki tudi ni brez konceptualnih napak. Naj navedemo le eno – nizanje slik eksponatov na vrhnjem robu strani; oblikovalec jih je obravnaval kot marginalije in tako so izgubili pomen v povezavi z besedili in tudi kot arheološki predmeti.

V Mestnem muzeju hranijo mnogo več tudi reprezentačnejših artefaktov, kot jih lahko vidimo na razstavi, a kot zaščitni znak razstave si je Mestni muzej izbral kip Emonca, ki je v resnici del stalne zbirke Narodnega muzeja v Ljubljani. Lahko da se je ta spodrsljaj zgodil nehote, vendar ni povsem nedolžen. Narodni muzej bo v nekaj dneh, tudi v luči praznovanja 2000. obletnice Emone, odprl novo postavitev svoje antične zbirke in tam bomo videli originalnega Emonca, v Mestnem muzeju namreč vidimo le kopijo.