Tiskane izdaje
Namen razstave Svetloba kot barva: obarvana in barvna fotografija na Slovenskem od začetkov do leta 1945 je zagotovo predstaviti razvoj barvne fotografije pri nas. Uvodoma ji to tudi uspe.
Predstavljene so tehnike toniranja in obarvanja fotografij, prvi diapozitivi, narejeni po aditivnem postopku z avtokromnimi ploščami, nastali na prelomu stoletja, ki jih v tridesetih letih postopoma izrinejo diapozitivi po subtraktivnem postopku.
Fotografski razcvet je predstavljen skozi razvoj različnih tehnik, žanrov in motivov – od portretov (tudi skupinskih in družinskih), tihožitij, krajin in mestnih vedut do fotoreportaž. Ob tem se dobro pokaže odličnost nekaterih fotografov, predvsem Karla Kocjančiča, Iva Koželja, Slava Smoleja, Franca Bajda in dr. Janeza Milčinskega. Sicer niso bili poklicni fotografi, so pa bili člani fotoklubov in se tudi preizkušali v barvnih študijah, s sekvenčnimi posnetki in kompozicjskimi serijami.
Kot prva ljubiteljska fotografinja je omenjena Jela Repič iz Stične, med poklicnimi fotografi pa najdemo Josipa Pelikana, Pavla Kunca in Petra Lampiča. Razstava govori s strokovnim jezikom do sobe, v kateri so predstavljene slike iz časa druge svetovne vojne. Tukaj se njena struktura zdrobi; zgodi se obrat – na panojih se namesto strokovnih besedil pojavijo ideološko »tonirana«. Na poseben način je zanimiva tudi prostorska razporeditev fotografij.
V središče sobe so postavljene tiste, ki kažejo domobranske motive in ob njih se je avtorju (Primožu Lampiču) zdelo potrebno obiskovalcem razložiti, kdo so bili domobranci in kakšna naj bi bila njihova vloga. To je edino mesto na razstavi, kjer se je v besedilu spustil v opredelitev neke vojaške formacije. Avtor se je torej odločil, da bo strokovno razstavo izkoristil za predstavitev svojega pogleda na domobranstvo.
Tudi sicer so besedila ob fotografijah druge svetovne vojne vsebinsko nedosledna, ideološko preobloženi stavki se mešajo z opisi motivov in tehnik. Ob seriji partizanskih fotografij avtor izrazi presenečenje, le kje so lahko razvijali barvne diafilme, in doda, da je mnogo posnetkov strokovno neobdelanih, vsebinsko neopredeljenih, nedatiranih ... pa vendar obstajajo podatki, da imajo v Muzeju novejše zgodovine tovrstno gradivo dobro dokumentirano.
Na neki poseben način je zanimiv tudi izbor 52 fotografij od leta 1941 do 1945; na eni strani prikaz »idiličnega« življenja partizanov v gozdovih, na drugi izkazovanje moči nemške in italijanske vojske ter domobranskih formacij na ulicah slovenskih mest (parade in zborovanja), pa tako imenovano vsakdanje meščansko življenje v času okupacije in akcije zavezniških sil. Razstava, ki bi lahko bila strokovno solidna, samo sebe zanika na mestu, kjer uvede tisti politični jezik, ki zadnjih dvajset let slovensko družbo lomi na pol.
