Tiskane izdaje
Philippe Starck je eden najbolj znanih, vplivnih, vsestranskih in plodovitih oblikovalcev na svetu. V treh desetletjih je oblikoval več kot deset tisoč izdelkov, od zobne krtačke do jahte. Približno 140 podjetjem, s katerimi je do zdaj sodeloval, se je pridružil tudi slovenski Riko.
Starck je pred leti v nekem intervjuju na vprašanje, česa nikoli ne bo naredil, odgovoril: hiše. Odgovor niti ni bil presenetljiv, Starck je vendarle oblikovalec in ne arhitekt.
Pa vendar se na svoji spletni strani predstavlja v dveh ločenih rubrikah: oblikovanje in arhitektura. Pod arhitekturo si je mogoče ogledati le njegove novejše projekte dobesedno iz vsega sveta in ne vseh dobrih dvesto, pod katere je podpisan.
Toda tudi pri projektih v rubriki arhitektura je Starck oblikovalec interierjev in eksterierjev in ne klasičen, tudi v inženirskih znanjih podkovan arhitekt, ki naredi poslopje od temeljev do strehe. Sam pravi, da ni ne oblikovalec ne arhitekt, temveč ustvarjalec konceptov, sebe pa s ponosom imenuje tudi moderni avtist.
Sodelovanje z Rikom
Čeprav bi bila dežujoča naročila za dizajniranje hotelov, restavracij, muzejev in stanovanjskih rezidenc od evropskih držav do ZDA, Japonske, Indonezije itd. sanjska za vsakega arhitekta in oblikovalca, se je Starck sam pri sebi začel ukvarjati z mislijo, da bi naredil celo hišo. Slovensko podjetje Riko, znano po proizvodnji lesenih montažnih hiš, pa je premlevalo vprašanje, kako narediti in uveljaviti na trgu najsodobnejšo prefabricirano hišo.
Ideja, da mora hiša ustrezati najvišjim tehnološkim in ekološkim standardom, se je hitro izkristalizirala in Rikovi sodelavci so temu kos. Odprto je ostalo vprašanje oblike hiše in imena, ki bo podpisalo njeno avtorstvo ter postalo sestavni del blagovne znamke.
V Riku so si zaželeli Philippa Starcka in začeli so mu pošiljati elektronsko pošto, v kateri so ga obveščali o svojem delu in ga snubili. To so vztrajno počeli dve leti, čeprav se Starck ni odzival.
Na vsem lepem pa jim je sporočil, da bi sodeloval z njimi, in nastala je hiša P.A.T.H. (Prefabricated Accessible Technological Homes). Kaj vse je pripomoglo k tej Starckovi odločitvi, ni jasno, a sam pravi, da se mora v naročnika zaljubiti, in to utemelji z besedami: »Če želita starša imeti lepega otroka, morata ljubiti drug drugega.«
Na obisku v oblikovalčevi hiši
Hiša P.A.T.H. je lepa zaradi nepretenciozne, nevtralne in zato brezčasne oblike, zaradi popolnega zlitja z okoljem. Ogledali smo si jo v prikupni vasi Montfort-l'Amaury med Parizom in Versaillesom, od prvega oddaljeni kakšnih petdeset kilometrov in od drugega petindvajset.
Hiša je vzorčna, v njej pa, vsaj občasno, živi Starck z zadnjo ženo Jasmine in njunim majhnim otrokom, prihajajo pa še štirje otroci iz njegovih prejšnjih dveh zakonov.
Oblikovalec, pri svojih 64 letih živahen, energičen, mladostnega videza in nekoliko ekscentričnega obnašanja, je povedal, da je že dolgo razmišljal o demokratični in ekološki arhitekturi, ker se mu ne zdi prav, da ljudje vse življenje trdo delajo za svoja predraga in nekakovostna stanovanja.
Ugotovil je, da bi bila lahko rešitev v prefabricirani gradnji, ki je lahko cenejša od klasične in ustreza najvišjim tehnološkim in ekološkim zahtevam. »Dve leti smo se ozirali za primernim gradbenim podjetjem in tako spoznali tudi slovenski Riko, ki je ustrezal mojim pričakovanjem,« je povedal.
Starck je pred časom v vasi, na vrhu z gozdom poraslega hribčka, ki spominja na ljubljanski Rožnik in Šišenski hrib, kupil zelo veliko parcelo, na kateri je hotel postaviti hišo. Dolgo ni dobil gradbenega dovoljenja in tudi pariški župan, njegov prijatelj, mu ni mogel pomagati. Naposled mu ga je le uspelo pridobiti.
Podoba vasi je popolnoma drugačna od slovenskih vasi, v njej so arhitekturno lepe in vzdrževane hiše na velikih parcelah, ki so jih v glavnem pokupili premožni Parižani za vikende. Starck je dejal, da je tu najlepša narava v okolici Pariza in da je bila vas že od Ludvika XIV. nekakšen pariški Saint-Tropez.
Vas preveva spokojnost, Starckovih ne morejo zmotiti pogledi ali glasovi naključnih mimoidočih ali sosedov, saj je hiša na oblikovalčevem hribčku obdana zgolj z drevesi. »Nanjo sem ponosen, to je evropski projekt, kreativni del je francoski, inženirstvo in izdelava sta slovenska,« je dejal Starck.
Prilagajanje naročniku
Hiša, ki jo je zase izbral znameniti oblikovalec, je ena od 34 različic oziroma modelov P.A.T.H., ki jih Riko izdela v skladu s kupčevimi željami in značilnostmi konkretnega okolja. Ker je sestavljena iz modulov, je mogoče zlahka spreminjati njeno površino, število nadstropij in posameznih sob ter njihovo velikost.
Kupec lahko izbira med različnimi interierji (vrstami talnih in stenskih oblog, nišami za garderobne omare in kuhinjske elemente ...). Možno je izbrati ravno streho ali takšno z naklonom, z obrobo ali brez nje.
Velik cenovni razpon
Na voljo so trije tipi konstrukcij oziroma fasad, ki se v osnovi razlikujejo po velikosti steklenih in lesenih površin. Starck je zase izbral stekleno fasado, pri kateri je steklo vpeto v kovinski okvir.
Možno je izbrati tudi manjše steklene površine in jih kombinirati z lesom, tretja različica pa omogoča celotno leseno konstrukcijo in majhne steklene površine.
V Riku so nam povedali, da je najdražja različica s prevladujočim steklom (trislojnim z integriranimi žaluzijami), katere kvadratni meter stane 6000 evrov, najcenejša pa je s prevladujočim lesom, ki je na voljo po 1700 evrov za kvadratni meter.
Starckova hiša, ki ima nadstropje, ima dobrih 350 kvadratnih metrov bivalne površine, odločil se je tudi za klet in bazen.
Zanimivo je, da ga je Starck, ki je oblikoval izdelke iz tako različnih materialov kot redkokdo (iz plastike, lesa, kamna, kovine itd.), polomil ravno v svojem domu. Kuhinjo je opremil z elementi iz matirane nerjaveče kovine (inoxa) uglednega italijanskega proizvajalca in še pred vselitvijo ugotovil, da tega materiala ni mogoče dodobra očistiti, zato se je odločil za zamenjavo.
Hiša P.A.T.H. uporablja obnovljive vire energije za ogrevanje, zračenje in hlajenje. Starck jo je oblikoval tako, da je mogoče brez škode za estetiko kar najbolj izkoristiti pametno in zeleno tehnologijo: sončne panele, toplotno črpalko, vetrno turbino ...
Tudi na to je ponosen: »Še pred kratkim so bile ekološke hiše grde, z izstopajočimi grdimi sončnimi paneli in ni mi bilo jasno, zakaj morajo biti s to grdoto kaznovani ekološko ozaveščeni ljudje. Vsa ta tehnologija je lahko tudi nevidna.« In res na ravni strehi Starckove hiše ni videti sončnih panelov, ker pogled nanje preprečujeta strešna obroba in tam zasajeni bršljan.
Hiša lahko proizvaja več energije, kot jo potrebuje, kar za celo vas, je povedal Starck, ki je ves čas zasut z naročili.
Delo po širnem svetu
Letos se poleg hiše za Riko Starck ponaša z vrsto novih izdelkov, kot so zanj običajni sedežne garniture, svetila, mize, stoli, kopalniške pipe, kolo itd., pa tudi z oblikovalskimi koncepti za objekte na Baliju (rezidenca dvanajstih vil), v Dohi (restavracija Alaina Ducassa v muzeju islamske umetnosti) in Montpellieru (kompleks z restavracijami, trgovinami, športnimi dvoranami ...).
Vmes ga po vsem svetu vabijo na konference, na katerih razpravljajo o kreativnih industrijah.
Starck dizajnira verige restavracij, klubov in hotelov. Takšni so na primer njegovi hoteli Mama Shelter v Parizu, Istanbulu, Marseillesu in Lyonu. Pariški hotel, čeprav ni v središču mesta, je vsak večer poln gostov, o čemer smo se prepričali sami.
Ponoči se prostor, kjer se zjutraj zajtrkuje, spremeni v nabito poln klub. Hotel je opremljen na za Starcka značilen neskladen način, saj se v njem mešajo slogi in materiali. Kljub obilici svetil v sobi ta ostaja ves čas napol v temi, ker je ni mogoče osvetliti.
Kdaj Starcku uspe vse to narediti? Ni res, kar domnevajo mnogi, da v njegovem imenu delajo drugi, saj je v njegovem biroju tačas zaposlenih vsega okrog dvajset ljudi. Starck dela izjemno hitro, pravi, da lahko oblikuje stol v dveh minutah in hotel v dnevu in pol. Dela večinoma doma, to je v Parizu in na otoku Burano v Beneški laguni, kjer ima prav tako stanovanje, biro obišče le dvakrat ali trikrat na mesec.
»Sem eden od najhitrejših bioloških računalnikov na trgu, moram pa biti sam,« pravi. Ta primerjava z računalnikom je zanimiva, saj ga sam ne uporablja, ampak dela s svinčnikom in papirjem, in to tako natančno, da lahko njegovi sodelavci večinoma brez dodatnega pojasnjevanja to vnašajo v računalnik.
Potem nastane prototip in tega vselej preveri sam Starck. Stvari ne spreminja več, razen če mu inženirji razložijo, da jih mora spremeniti iz tehničnih razlogov.
Dostopni dizajn
Starck meni, da bi moral biti dober dizajn dostopen vsem, zato tudi oblikuje toliko majhnih predmetov za dom, ki si jih lahko privošči veliko ljudi. Oblikoval je steklenice za mineralno vodo Glacier, kuhinjske predmete za Alessi, zobne krtačke za Fluocaril, kovčke in torbe za Louis Vuitton, stole za Vitro in Kartell, uro za Fossil, motocikel za Aprilio, miško za Microsoft ...
Resnici na ljubo cenovno to niso izdelki, ki bi bili dostopni vsakomur. Je pa redizajniral tudi javna stranišča v Parizu, ki so jih pred tem ljudje uničevali, po prenovi pa so bili do njih bistveno bolj spoštljivi.
Zelo poudarja etičnost, zato nikoli ni delal in ne bo delal ničesar v povezavi z orožjem, tobakom, igrami na srečo in verskimi organizacijami. Poleg tega se mu zdi pomembno, da projekt ni dober le zanj in naročnika, ampak tudi za končnega uporabnika. »Oblikovalci morajo sodelovati pri ustvarjanju boljše civilizacije.« Zato je po prepričanju levičar, čeprav se nekaterim zdi, da to ni v skladu z njegovim velikanskim zaslužkom, pravi. »Pri levičarstvu gre za humanizem in altruizem.
Desničarstvo pa je sebično in jaz še vedno verjamem, da sem bolj altruističen kot sebičen.« Zaradi njegovega oblikovanja ima delo veliko ljudi, pravi, poleg tega vsako svoje plačilo, ki ni neposredno povezano z njegovo profesionalno dejavnostjo, podari neprofitnim organizacijam.
Kaj pomeni podpis tega maga oblikovanja za podjetje, za katero dela, je očitno tudi v primeru Riko.
