Pod skupno streho: Za kakovost skupnih prostorov

Razstava Pod skupno streho v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO), na kateri so kustosi Matevž Čelik, Bogo Zupančič in Maja Vardjan, zbrali 40 projektov, je pomembna predvsem zato, ker arhitekturo utemeljuje v njeni vlogi pri izgradnji kvalitetnega javnega prostora.

Jela Krečič

Razstavo torej lahko razumemo v kontekstu kritik arhitekture globalnega kapitalizma, v katerih so arhitekti pozabili na svoje temeljno poslanstvo: skrb za kakovost skupnih prostorov za vsakogar. Namesto tega jih zanima izgradnja komercialnih izdelkov, ki naj bi vlagateljem čimprej povrnili vlaganja v obliki dobička.

V središču razstave Pod skupno streho, na kateri so razstavljeni načrti, fotografije in makete zgradb, niso le najbolj pompozni in veliki projekti slovenske arhitekturne zgodovine, ampak tudi manjši ali nerealizirani projekti. Materiali, ki jih je MAO prejel tudi iz zasebnih arhivov arhitektov, zadevajo več dimenzij javne gradnje: ureditve prometno pomembnih stavb, kot so železniške in avtobusne postaje; pretanjeno umeščenost objektov v naravo; koncipiranje velikih zemljišč za, denimo, sejmišča; načrtovanje za državo pomembnih prostorov in druge izboljšave pri raznih javnih zavodih.

Na razstavi njeni kreatorji namenoma govorijo o socialni državi in o vlogi arhitekture pri podpori javnih storitev. To je namreč področje, na katerem moderna slovenska arhitektura izkazuje največje konceptualne, programske in kulturne premike.

Kopanje v naravi

Od predvojnih projektov, ki so uveljavljali standarde pri javnih zgradbah, sodi kopališče v Radovljici Ivana Vurnika. Gre za zgleden primer umeščanja arhitekture v alpsko krajino, s tem ko je poglede kopalcev usmeril proti blejskemu kotu, Julijskim Alpam in zahodnemu soncu. To kopališče in kopališče Hermana Husa na Mariborskem otoku sta nasploh primera, kako moderni arhitekti gradijo odnos do narave. Čeprav gre za dva velika moderna projekta, sta previdno umeščena v okolico in z naravo vzpostavljata vzajemen odnos. Sta tudi primera uporabe pasivnih tehnologij, ki so danes zaradi varovanja okolja v javnih zgradbah ponovno v ospredju. V obeh kopališčih so namreč vodo ogrevali s sončno energijo.

Vizija socialne države

Večina del na razstavi zadeva povojni čas, kjer socialistična vizija družbe odseva tudi v arhitekturnih zasnovah. Tu gre predvsem za javne zgradbe, namenjene izobraževanju, zdravstvu in kulturi. Takšna je denimo šola v Stražišču Danila Fürsta iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Z njo je Fürst predvsem z ločenimi in skrbno načrtovanimi garderobami, večnamensko avlo, velikimi in dobro razredi z velikimi okni napravil preskok v načrtovanju tovrstnih institucij ter postavil standarde, ki so še danes v uporabi pri načrtovanju šolskih zgradb. Pri tem je pomembno, da je ta model nastal v sodelovanju arhitektov, učiteljev in zdravnikov.

Podobno načrti Stanka Kristla za Klinični center Ljubljana s konca šestdesetih let razkrivajo temeljit arhitektov premislek o najbolj smotrni organizaciji bolnišničnega prostora, predvsem pri čim učinkovitejšem premikanju bolnikov v operacijske sobe in med oddelki. Če pri tem objektu, ki ga je vmes prevzel drug arhitekturni biro, Kristl še ni mogel povsem uveljaviti inovativnih zamisli, je svojo vizijo realiziral v Splošni bolnišnici Izola iz osemdesetih let.

Komunisti na razstavišču

Pri sejmiščih v Sloveniji je morda najbolj zanimiva arhitekturna vizija načrtovanja in vključevanja velikih in le občasno izkoriščenih razstavnih kompleksov v mestu. Po drugi strani pa je značilnost gradenj v nekdanji Jugoslaviji to, da je pogosto sredi projekta začelo primanjkovati denarja za celovito izpeljavo načrta ali za dokončanje prvotne vizije. Pri Gospodarskem razstavišču, ki velja za enega pomembnih objektov moderne funkcionalistične arhitekture, ni bilo nič drugače. Polet oziroma potrebna sredstva je projekt Branka Simčiča, natančneje Hala A, dobil leta 1957, ko so Gospodarsko razstavišče določili za mesto kongresa Zveze komunistov Jugoslavije leta 1958.

Pri Hali A je še posebej pomembna konstrukcijska zasnova iz tanke armiranobetonske lupine, ki jo je projektiral statik Danijel Smrekar, kar je bila tedaj novost in navdih za številne kasnejše objekte.

Milan Mihelič je prevzel načrtovanje drugih kompleksov na razstavišču. In sicer je predlagal sistem 26 modularnih paviljonov, ki bi bili medsebojno povezani v razgibano prostorsko kompozicijo. Realizirali so zgolj štiri, ki jih poznamo pod imenom Hala C. Pomen Miheličeve zamisli je, da je nastal v okviru celovitega urbanističnega načrta, ki bi povezal objekte Gospodarskega razstavišča v celoto, s svojo odprto zasnovo pa bi omogočal tudi razvoj kompleksa v prihodnosti. Pri tem lahko omenimo, da so Miheliča povabili tudi k prenovi razstavišča pred nekaj leti.

Arhitekturni simboli

Med največje arhitekturne projekte z državniško funkcijo, ki so zaznamovali slovensko arhitekturo, pa tudi družbeno in družabno življenje, sodi Trg revolucije – danes znan kot Trg republike. Pri njem je zanimivo to, da program natečaja sploh ni bil določen, saj so politične strukture želele le velik javni prostor za postavitev spomenika revoluciji. Tako so imeli arhitekti in njihovi biroji dovolj svobode pri vsebinskih in formalnih rešitvah ter si večinoma ta prostor zamislili kot upravno, poslovno kulturni kompleks.

Na natečaju, ki je bil razpisan leta 1959, je zmagal načrt Edvarda Ravnikarja, ki je podobno ta prostor predvidel kot središče političnega, kulturnega in gospodarskega življenja v Sloveniji. Trg so začeli graditi leta 1962, a je do njegove dokončne izgradnje v sedemdesetih letih prihajalo do številnih zapletov, predvsem finančnih. Za izvedbo projekta so ustanovili Investicijski zavod za izgradnjo Trga revolucije (IZITR), ki je leta 1961 prevzel vlogo investitorja, izdelovalca projektne dokumentacije, inženiringa in nadzora gradnje. Ta organ je zanimiv predvsem zato, ker je sredi šestdesetih, ko se je gospodarska situacija zaostrila, za projekt poskušal pridobiti nove investitorje, v čemer lahko prepoznamo predhodnika današnjih modelov javno zasebnih partnerstev z močno politično podporo v ozadju. Sčasoma so res pridobili Ljubljansko banko, za trgovsko hišo pa Agrokombinat Emona, ki se je kot Maksimarket odprla leta 1971.

Kot poslednja poteza ureditve tega prostora lahko vidimo Cankarjev dom, ki so ga po Ravnikarjevem načrtu dokončali v začetku osemdesetih.

Pogovor s sedanjostjo

Pod skupno streho je razstava, ki s temeljito obravnavo predvsem povojne arhitekture, odpira več dilem. Ena je vsekakor ohranjanje modernistične arhitekturne dediščine. Precej objektov, kot je Gorensjki sejem v Kranju Savina Severja, so že uničili, podobnih primerov pa je še veliko.

V drugi vrsti lahko razstavo beremo tudi v komunikaciji z današnjim časom. Postavlja nas namreč pred vprašanje, ali je poosamosvojitvena Slovenija dojela pomen javnih zgradb. Razstava s tem, ko ponudi primere pretanjenega koncipiranja in izvedbe javnih prostorov zgradb, nakazuje predvsem, kakšne učinke na življenje ljudi in za skupnost v celoti ima arhitektura kot javno dobro.