Pogovor z Evo Petrič: Umetnikova naloga je usmerjati proti svetlobi

»Vedno bolj me zanima, v čem smo si podobni, in ne, v čem smo si različni.«

pon, 22.07.2013, 12:00

Eva Petrič se je izobraževala­ v devetih šolah, sedmih državah­ in na treh kontinentih. Odkar pomni, se fizično in predvsem duhovno seli iz enega v drug kulturni prostor. Včeraj Buenos Aires in New York, danes Maribor, kjer je v galeriji Media Nox pripravila projekt White Box.

Ni najbolj navdušena, če sliši, da jo naslavljajo z umetnico, a se ji ta izraz poda bolje kot marsikomu drugemu.

Tako kot je univerzalen njen svetovni nazor, je univerzalna tudi v umetniških praksah. Če si jo želite spoznati, si lahko preberete njen roman Vsi so jedli suši, novelo Škatla brez kože, pesniško zbirko Ta prostor je škatla.

Ali pa si ogledate vrsto fotografskih projektov in instalacij, krajših in daljših filmov ...

Z njo lahko razpravljate v štirih jezikih.

Tudi razmišljate, sanjate v angleščini, nemščini ali španščini?

Razmišljam še vedno predvsem v angleščini, saj je to bil moj jezik šolanja in odraščanja, slovensko sem se lahko pogovarjala le s starši. V šoli sem pisala pesmi v slovenščini, ker tako nihče ni mogel vedeti, kaj pišem. Slovenščino tako že ves čas uporabljam za poezijo, v angleščini pa še vedno lažje pišem romane in scenarije.

Do nemščine sem imela dolgo zadržek, zato sem si kot tuji jezik raje izbrala španščino, študij in bivanje na Dunaju pa sta to seveda spremenila. Vsak od teh jezikov je zame povezan z drugačnimi občutki in atmosfero. Sicer ne sanjam veliko, saj spim zelo malo, na tem svetu smo kratek čas in toliko je stvari, ki jih želim narediti.

O tem ni dvoma, pri tridesetih imate za seboj vrsto razstav, performansov, romanov, zbirk poezije, vizualnih in zvočnih instalacij ...

Sem polna idej, samo en medij mi enostavno ne zadostuje, zanimiva izkušnja je izraziti enako temo v različnih medijih.

Senca je ena vaših večnih tem.

Senca me je vedno privlačila, ima izjemen potencial, kar je v popolnem nasprotju z evropsko tradicijo, kjer je v literaturi in likovni umetnosti vedno simbolizirala nekaj temnega, mračnega, v najboljšem primeru kot karikatura emocije ali zgolj kot intonacija. Senca je zame dialog, obenem zakriva in razkriva, kar je bilo in kaj še bo, je označevalec bivanja. Po tem principu sem koncipirala tudi mariborsko razstavo, ki razkriva tabuje in klišeje ter s teh usmeri pozornost na druga področja.

Multimedija je danes modna zapoved, vendar je pogosto kulisa, za katero se skriva pomanjkanje umetniške potence in klasičnega obrtniškega znanja. Pri vas ni tako, umetnostne zvrsti ostajajo avtonomne?

Multimedijski izraz je temu času primeren, multimedija pomeni multidimenzionalnost, sama uporabljam različne zvrsti umetnosti glede na notranjo intonacijo. Obrtniško znanje in praksa nista nepomembna, študirala sem psihologijo in vizualno umetnost ter na magistrski stopnji nove medije, se izpopolnjevala na različnih programih, med drugim tudi pri fotografu Lucienu Clergueu.

Clergue je bil prav tako univerzalni umetnik, najprej virtuozni violinist, nato, ko se je nad njegovim delom navdušil Picasso, izjemen fotograf. Obstaja za vas umetniška osebnost, ki bi ji hoteli pokazati svoj portfelj?

To je nedvomno Björk. Zame je umetnik nekdo, ki pusti tako močan pečat, da mu ljudje sledijo, saj vse, kar naredi, nezgrešljivo izraža njegovo osebnost.

Kombinacija psihologije in vizualnih umetnosti se zdi nekoliko nenavadna?

Nihče v naši družini se ni ukvarjal z umetnostjo, zato so bili starši dokaj skeptični glede moje želje, da bi si za poklic izbrala umetnost. Dvojni študij sem si izbrala, da bi s tem, ko bi imela določen poklic, imela doma mir (smeh) ter da bi se lahko ukvarjala s tem, kar me zanima in kar počnem, vsaj dokler bi se dalo.

Dolgo sem se posvečala baletu, ki sem ga tudi profesionalno plesala, vendar sem ugotovila, da postopoma telo ne more več slediti željam in izkušnjam, medtem ko se pri drugih zvrsteh umetnosti izkušnje nadgrajujejo in dopolnjujejo.

Milček Komelj vas je označil za iz raja izgnano Evo, vendar se sodeč po vašem delu zdi, da ga iščete in najdete tukaj in zdaj?

Umetnikova naloga, naj so razmere na videz še tako obupne, je usmerjati proti svetlobi. Proti raju, če hočete. Človeštvo še ni dolgo na tem planetu, veliko stvari še ne vemo, in – če se spet povrnem k priljubljeni temi – nad nami še visi ogromna senca neznanja in zato tudi negotovosti. Nočem mistificirati, nisem privrženka newageevskih principov, to sklepam iz stvarnih fizioloških dejstev, ki dokazujejo, da naši možgani zmorejo veliko več, kot si mislimo, in iz opazovanja sebe in drugih.

V New Yorku ste se z newageev­skimi gibanji srečevali na vsakem koraku?

Niti ne, New York je kruto mesto, ki te zmelje, če ne veš, kaj hočeš, tam se ne moreš iskati, ker se boš izgubil. Dinamika in motivacija sta tako visoki, da se malokdo ukvarja z duhovnostjo, ker se predvsem dela in spi.

V izložbah trgovine Bergdorf Goodman je razstavljal že Andy Warhol in številni drugi, vendar gre še vedno za trgovino. Niste imeli pomislekov pred tako profano lokacijo?

Mislim, da nobena lokacija za umetnost ni profana, če je za to umetnostjo neki namen, če gre za pravo umetnost. Moj namen, kot sem omenila, je usmerjati k svetlobi, moj cilj pa ni samo izbrano galerijsko občinstvo. Prav zato sem se s potujočo instalacijo, katere namen je sprožati empatijo, namenoma usmerila na stičišča kulture in komercialnega sveta, najbolj se mi zdijo elitizirani trgovski centri. Zato sem se s prvo postajo instalacije, ki sem jo postavila v obliki Angel, dissected v kulturnem centru Borges v Buenos Airesu, odločila namesto za galerijsko sobo raje za veliko preddverje, ki je hkrati preddverje trgovskega centra Galerias Pacificas.

Prav na osnovi te postavitve sem dobila newyorško postajo za to instalacijo, legendarna okna trgovine Bergdorf Goodman na 5. aveniji v New Yorku, ki so se odlično prilegala mojemu konceptu instalacije I and the other, Jaz in drugi. Čeprav so v bistvu to res samo izložbe, kot bi kdo zavihal nos, gre za eminenten razstavni prostor, ki ga zapolnjujejo v sodelovanju z Metropolitanskim muzejem umetnosti, tako da je bila umestitev moje instalacije zame veliko priznanje. Sicer pa ne maram, da se me obravnava kot umetnico, vsak človek ima kreativni potencial, razlika je predvsem v tem, koliko ga vsakdo razvija in kako intenzivno se mu posveča.

To dokazujejo tudi vaši projekti s steklarno Rogaška in pleteninami Draž ...

Gre za produkte, ki jih občudujem, pletenina je material, ki se najbolje prilega na telo, kristal pa mi je nasploh zelo blizu. Tukaj sem razi­skovala elemente slovenskega in univerzalnost v njih, in to spet prav s fenomenom sence.

Ob sencah je druga vodilna tema White Box, bela škatla, ki jo lahko vidimo tudi v Mariboru.

Tukaj sta v ospredju vprašanje razstavnega prostora in vprašanje emocionalnih odzivov posameznika. Vedno me bolj zanima, v čem smo si podobni, in ne, v čem smo si različni, predvsem me zanima sposobnost empatije, resnično vživeti se v življenje nekoga drugega, kar je neločljivo povezano z ­imaginarnim.

S kustosinjo razstave Nino Jeza sva se dobro ujeli in je takoj podprla mojo idejo, da bi reklamne panoje, ki so jih nameravali uporabiti za informiranje o razstavi, spremenili v razstavo. K temu sva pritegnili še mariborsko fotografinjo Majo Šivec in izpostavili nekaj tabujev mariborskega prostora.

Je še kakšna zvrst, v kateri se niste poskusili?

Muzikal. Ki pa ga ravnokar pišem. Bomo videli, ali bom izplavala ali potonila (smeh).

Skladatelj je že izbran?

Ja, skladatelj prihaja iz New Yorka, ampak ne smem prehitevati, projekt je šele na začetku, v snovanju.

Oris vsebine morda?

Gre za resnično zgodbo iz Šri Lanke.­

Očitno je vaša ustvarjalnost res univerzalna. Odlikuje vas tudi vztrajnost, kot slišim, vas ni prav nič motilo, da so vas trije galeristi zavrnili, pozvonili ste pri četrtem, petem, šestem ...

No, zdaj je položaj povsem drugačen in moram kakšno ponudbo tudi zavrniti, ker mi preprosto zmanjkuje časa. Res pa je, da nisem čakala doma, da me sami odkrijejo, pač pa sem se morala sama potruditi, kot sem dejala, je življenje treba izkoristiti. Nihče ne bo pozvonil pri meni in me povabil, vse moraš storiti sam, konkurenca je velika, veliko je tudi šarlatanov in zlorab v imenu umetnosti, filtriranje, ki je zaradi hiperprodukcije nujno, je zelo pomanjkljivo.

Stalne spremembe pri vas niso značilne zgolj za izbiro medija, temveč tudi za izbiro bivališča?

Že od malega se selim, tega sem navajena in težko dolgo zdržim na enem mestu. Če človek živi le na enem mestu, je to gotovo lažje, vendar se mi zdi, da potem otopiš v lokalnem okolju, ki ga ne znaš več videti, marsičesa ne opaziš. Dunaj je zdaj moje izhodišče, če si zaželim narave, se odpravim na Bled, sicer veliko potujem.

Ptičica, Birdy, kot je naslov vaše pesmi?

Nekako tako.

Prijavi sovražni govor