Pol stoletja Mestne galerije Ljubljana

V Mestni galeriji Ljubljana je do srede aprila na ogled projekt, ki so ga posvetili sebi in umetnikom, ki so jih doslej gostili­ pod lastno streho. Povod je petdeseta obletnica delovanja galerije. Doslej so jo krmarili le trije: Božena Plevnik, Aleksander Bassin in zdaj Alenka Gregorič.

Vodenje Mestne galerije Ljubljana se doslej ni izkazalo za tek na kratke proge. Na nedavni okrogli mizi na temo statusa tega ljubljanskega razstavišča so si bili sogovorniki (ob moderatorki Petji Grafenauer so sodelovali Aleksander Bassin, dr. Stane Bernik, Iztok Premrov in Brane Kovič) edini, da je v tukajšnjem kulturnem prostoru in mozaiku različnih umetniških svetov, ideologij, kriterijev ter osebnih preferenc zasedla vlogo prostora, ki je bil alternativen nekoč programsko ambicioznejši in ideološko bolj izpostavljeni Moderni galeriji.

Fenomen Bassin

Že prva direktorica Božena Plevnik je galerijo odprla mladim umetnikom in širšemu naboru medijev, denimo arhitekturi, fotografiji in oblikovanju, prav odprtost mladim in »servisiranje« umetnikov – v galeriji je nekdaj deloval kotiček, v katerem so ti lahko predstavljali­ najnovejša dela – je bila naslednja poteza programa MGL, o kateri so se strinjali vsi vpleteni v pogovor.

Ime Mestna galerija Ljubljana še vedno povezujemo predvsem z Aleksandrom Bassinom, fenomenom na tukajšnjem vizualnem področju, ki je imel, ko je ob združitvi MGL z Mestnim muzejem Ljubljana v krovni zavod Muzej in galerije mesta Ljubljane leta 2009 izpregel in odšel v pokoj, za seboj nič manj kot 47 delovnih let. Začel je na ministrstvu za prosveto in kulturo, kot mlad kritik pa – sila preroško – podpisal že prvo razstavo v programu MGL v sezoni 1962 (še preden je bil odprt njen aktualni objekt in se je selila iz prostora v prostor). Na njej je predstavil kiparja Slavka Tihca in Rudolfa Kotnika, sicer pa je po diplomi na ljubljanski pravni fakulteti – študiral je tudi umetnostno zgodovino – delal še na ALU v Ljubljani ter Ljubljanskem regionalnem zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine. V MGL je kot kustos prestopil že veliko pred sezono 1989, ko je sedel na njen direktorski stol. Kako vidi vlogo galerije? Pravi, da je bila zanj izziv ravno zaradi statusa alternative Moderni galeriji in »servisiranja« umetnikov, pomembna se mu je zdela tudi mednarodna promocijska dejavnost.

Znano je, da je v svojem programu »servisiral« predvsem »umetnost metjeja«, torej avtorje, ki so razvijali likovni jezik, s fenomeni onkraj njega, denimo z OHO, ki so v MGL razstavljali leta 1970 (in dvignili veliko prahu), si ni bil blizu. Zanj je bil sicer usoden slikar Marij Pregelj, ki ga je povabil na ALU, in prav razstava In memoriam Pregelj iz leta 1968, časa pred direktorovanjem, je ena tistih, ki jih ima v zelo lepem spominu. Podobno kot razstava francoske, nemške in italijanske nove figuralike Dimenzije realnega leto pred tem. Kot ključnih etap v programu galerije v času direktorovanja se spominja razstave katalonskega kiparja Jaumeja Plense, za katero so porabili kar 25 ton materiala, njegovega nemškega kolega Güntherja Ueckerja ali Britanca Billa Woodrowa. Od domačih pa timskega projekta 150 let fotografije na Slovenskem, ki je nastal z zamislijo, da bi iz zbranega gradiva izoblikovali muzejsko zbirko fotografije, a se to ni zgodilo, cikla Risba na Slovenskem ali retrospektive neo­konstruktivistov. Izpostavlja tudi »izvozne« projekte, denimo angažma MGL na bienalu v Sao Paulu (predstavili so umetnike z Metelkove) ali Benetkah (Tobias Putrih, Miha Štrukelj). Bassin ostaja aktiven, pravkar, denimo, pri razstavi italijanskega slikarja Tommasa Beta v Narodnem muzeju Slovenije.

Manj razstav, več obrazstavnih dogodkov

In kako vidi položaj MGL njena aktualna voditeljica Alenka Gregorič? Osnovne smernice programa zadnjih let se – pravi – povezujejo z nekaterimi segmenti iz razstavne zgodovine galerije. Poudarki so na obsežnih samostojnih razstavah slovenskih umetnikov, samostojnih razstavah njihovih mednarodnih kolegov in skupinskih tematskih razstavah. Nekatere v ospredje postavljajo likovnost, druge se osredotočajo na neokonceptualistične težnje v aktualni produkciji. Sprememba v programu je, da so število razstav prepolovili, zato pa ob vsaki predstavijo vodstvo in pripravijo pogovore, predavanja ali delavnice. Ker se veča tudi produkcijski vložek v posamezne projekte, MGL postopoma prevzema tudi vlogo produkcijskega prostora.