Praznični december prezrte Lize Hribar

Kiparko Lizo Hribar je umetnostna zgodovina postavila­ na stranski tir, malo zato, ker je bila v svojem času ena redkih­ kipark, malo pa zaradi­ ­nenaklonjenih političnih razmer­ po vojni. Nekaj njenih­ del je ob stoletnici rojstva na ogled v ­ljubljanski Galeriji­ Družina.

Danes umetnostna zgodovina išče tudi manj znana imena, saj je njihova zapuščina prav tako sestavni del likovne dediščine. Razstava Praznični december predstavlja živ­ljenje in delo ene redkih slovenskih kipark, ki je bila povezana z eno najpomembnejših ljubljanskih rodbin. Pripravila sta jo umetničina hči Angelika Hribar in umetnostni zgodovinar Andrej Doblehar.

Liza Hribar (1913–1996) je študirala kiparstvo na Dunajski ženski akademiji in se izpopolnjevala še drugod po Evropi, med drugim v Parizu pri Venu Pilonu. Takrat je bila to precejšnja redkost, saj naj bi se ženske ukvarjale z umetnostjo zgolj v prostem času, kiparstvo pa je bilo sploh rezervirano za moške. Tako je iz tistega časa v umetnosti uveljavljenih le malo ženskih imen.

Atelje na Prečni ulici

Med likovnimi ustvarjalkami iz medvojnega časa je vredna pozornosti tudi Liza Hribar, ki so ji bile kot pripadnici meščanstva okoliščine naklonjene, po vojni pa so se obrnile proti njej. Atelje je imela v Prečni ulici v Ljubljani, obiskovali so ga Josip Vidmar, Oton Župančič, Ciril Kosmač, Lili Novy ... Bila je iz družine Obereigner, poročila pa se je z Zoranom Hribarjem, sinom industrialca in politika Dragotina Hribarja in Evgenije Šumi. Zakonca sta bila sprva vključena v Osvobodilno fronto, pozneje pa sta se oddaljila.

Lizi Hribar je bila zelo ljuba slovenska ljudska umetnost, zato je po vojni po Sloveniji obiskovala ljudi, ki so se ukvarjali z ljudsko umetnostno obrtjo. K temu jo je spodbudilo tudi to, da je v domači in umetni obrti, namenjeni turistični ponudbi in okrasitvi domov, prevladoval kič. Bila je pobudnica ustanovitve trgovske mreže Dom, kjer je prodajala tudi svojo umetniško in dekorativno malo plastiko, s čimer je po vojni preživljala družino. Moža so leta 1947 obsodili na Nagodetovem procesu in ga za šest let zaprli. Pogojno je bila obsojena tudi Liza.

Po vojni ni imela možnosti razstavljati, čeprav je že pred njo ustvarila nekaj izstopajočih del, med drugim je portretirala ljudi iz ljubljanskih meščanskih krogov. Dela Hribarjeve iz prvega obdobja po Dobleharjevi oceni kažejo realizem in občutek za plastično oblikovanje celote, vendar z moderno stilizacijo. Ta so nakazovala pot v umetniško zrelost, ki jo je prekinilo povojno obdobje, ko se je iz ustvarjanja v polni plastiki večjih formatov preusmerila k mali plastiki in dekorativni domači ter umetni obrti (gumbi, broške, obeski, nebesna znamenja, amorčki, svečniki, držala za knjige, svetilke, kozarci, vaze, vrči ...).

Poleg tega se je začela ukvarjati s sakralno umetnostjo (jaslice, križevi poti, angeli, Križani, Marije z Jezusom ...) v žgani glini, lesu in bronu. Opremila je več cerkva in kapel in bila je, kot pravi Doblehar, med vidnejšimi ustvarjalci povojne cerkvene umetnosti na Slovenskem.

Ena redkih Plečnikovih sodelavk

Najbolj poznane so njene Kroparske jaslice, ki so prišle tudi na božično znamko Slovenije leta 1997. Med njenimi izstopajočimi deli Andrej Doblehar omenja še figuralni okras Erklavčevega keliha, ki je bil narejen po načrtu Jožeta Plečnika, s čimer se je uvrstila med maloštevilne umetnike, s katerimi je sodeloval Plečnik. Poleg cerkvenih jaslic je Hribarjeva izdelovala tudi manjše družinske ter zvezdna znamenja. V galeriji Družina je razstavljenih nekaj cerkvenih jaslic (ljubljansko semenišče, Trnovo, Izola), manjših družinskih jaslic, na ogled so tudi angeli ter umetniški in dekorativni izdelki za Dom.

Doblehar pravi, da opus Hribarjeve še ni v celoti ovrednoten, čeprav je bil po osamosvojitvi predstavljen na več razstavah, vendar je tokratna razstava prva predstavitev njenih del v javni galeriji v Ljubljani.