T. L., Delo.si
New York - Ameriški umetnik Andy Warhol sodi med najbolj znane pripadnike ameriškega pop art gibanja. Za motive si je izbiral fenomene iz vsakdanjega življenja in znane osebnosti ter v avantgardni maniri zabrisoval meje med umetnostjo, življenjem, potrošništvom in množičnimi medij. Danes mineva 25 let od njegove smrti, piše STA.
Warhol je svoj umetniški izraz začel razvijati v začetku 60. let pod vplivom francoskega umetnika Marcela Duchampa in dadaistov. Za upodabljanje si je izbiral jušne konzerve, medijske zvezde, zgodovinske osebnosti, pogosto pa kar samega sebe. Med njegova ikonična in najbolj odmevna dela sodijo podobe Marilyn Monroe, 100 konzerv in Campbellove juhe.
»Že od nekdaj mislim, da ima tisto, kar je nekdo zavrgel, kar se ni nikomur zdelo dobro, velikanski potencial, da postane zabavno. Kot neke vrste reciklaža,« je zapisal v avtobiografiji z naslovom Filozofija Andyja Warhola od A do B in nazaj.
Kot je zapisal filozof Lev Kreft v spremni besedi k omenjeni avtobiografiji, je bil njegov lik kot pri vseh genialnih ustvarjalcih v skladu z njegovo umetnostjo, ki jo reprezentira in simulira: »On je hkrati umetnina, ki jo je sam ustvaril in hkrati blagovna znamka, ki privlači pogled javnosti ter okrog sebe sije potrošniško privlačnost, kakršno tudi sicer upodablja«.
Srebrnolasi ekscentrik, ki je umrl v New Yorku zaradi srčnega zastoja, star 58 let, je imel tudi javnosti manj znane poteze. Kot je pred dvema letoma povedala sokuratorka newyorške razstave Andy Warhol: Zadnje desetletje, so le njegovi najtesnejši prijatelji vedeli, da je bil globoko veren in je pogosto hodil k maši.
Leta 1965 je postal menedžer newyorške zasedbe Velvet Underground, v kateri je med drugim sodeloval Lou Reed. Warhol je oblikoval tudi naslovnico za njihovo vinilno ploščo z naslovom Velvet Underground & Nico (1967), ki upodablja bananin olupek s pripisom »Peel slowly and see« (Počasi olupi in poglej).
Warhol je ustvarjal tudi eksperimentalne filme, kot so Dekleta iz Chelsea, Osamljeni kavboj, Hranjenje, Poljubljanje, znan pa je tudi njegov več kot peturni film Spanje iz leta 1963.
V svoj studio z imenom Factory je pritegnil številne zvezde. Ko je minilo njihovih »15 minut slave«, kot gre Warholova ponarodela maksima, jih je pogosto zapustil razočarane. O tem med drugim priča tudi na lanskoletnem ljubljanskem Festivalu dokumentarnega filma prikazani dokumentarec o transseksualnem Jamesu Lawrenceu Slatteryju, znanemu kot Candy Darling.