Tiskane izdaje
Marko Pogačnik je v ustvarjanju in življenju, ki sta pri njem tesno prepletena, prehodil sedem faz. Javnost ga je spoznala kot idejnega očeta skupine OHO in pregledna razstava njegovega petdesetletnega dela, ki so jo sinoči odprli v ljubljanski Moderni galeriji, se začne s tem obdobjem.
Pogačnik je že velikokrat razstavljal, tokratna razstava Umetnost življenja – življenje umetnosti pa je največja doslej.
OHO v komuni
V petih dvoranah, kjer so poleg kamnov še risbe, fotografije, knjige in filmi, so informativno in kreativno prikazane različne faze, ki govorijo o tem, da Pogačnika, ki sicer nikoli ni delal sam, ni mogoče umestiti zgolj v umetniški okvir. Morda še najbolj dela skupine OHO (1965–1971), za katera je iz celotnega opusa Moderne galerije v tujini največje zanimanje in jih po besedah direktorice Zdenke Badovinac tudi največ posojajo. Razstava, ki jo je postavil sam Pogačnik, njen kustos pa je Igor Španjol, je zasnovana performativno in v vsaki sobi je posebna instalacija.
Najbolj atraktivna je postavitev v glavni dvorani, ki je posvečena ekologiji, s čimer se Pogačnik zadnja leta najbolj ukvarja – tu so primeri akupunkture Zemlje (litopunkture) in geomantičnih interpretacij posameznih krajev. Tu se Pogačnik ukvarja tudi z vprašanjem, kako bi umetnost lahko imela kreativno vlogo v življenju, kako bi lahko vplivala na človekovo zavedanje. Pogačnik in žena Marika sta skušala obiskovalcu ponuditi izkušnjo nevidnih razsežnosti prostora in sta v glavni dvorani postavila »model devetdimenzionalnega prostora zemeljskega vesolja«, skozi katerega se je mogoče sprehoditi. Kozmogrami v pesku, na steklu in kamnu so, kot je dejal Pogačnik, iskanje poti iz »zagate Zemlje, ki je potrebna prenove«.
Razstava prikaže Pogačnikovo zanimanje za duhovne razsežnosti Zemlje, človeka in vesolja ter ezoteriko v vseh fazah njegovega delovanja. Vseeno pa so se te razlikovale. Iz gibanja OHO je nastala skupina na področju umetniške prakse, pozneje so vanjo vključevali duhovnost in ezoteričnost.
Po samoukinitvi skupine so nekateri člani ustanovili komuno v Šempasu v Vipavski dolini, kjer so hoteli umetniško prakso razširiti na celotno bivanje. Zaradi obilice dela v hiši, hlevih in na poljih ni bilo časa za umetniško delo, zato je večina nekdanjih članov skupine OHO zapustila komuno.
Tej so se potem pridružili novi ljudje in spet so se začeli ukvarjati z umetnostjo v obliki Pogačnikovega koncepta umetnosti kot skupinskega dela. Kot umetniška skupina so se poimenovali Družina v Šempasu. Takrat so oblikovali koncept z naslovom tokratne razstave, po katerem je umetnost avtonomna, a naj bi sodelovala pri preobrazbi življenjskih tokov. Utemeljili so projekt Za zdravje Zemlje, ki je tlakoval Pogačnikovo dejavnost na področju umetnosti in ekologije.
Krajinske skulpture
Ko je komuna leta 1979 zaprla vrata, je Pogačnik na povabilo Zveze borcev v Vipavski dolini postavil spomenik padlim partizanom. Takrat si je zamislil, da bi načelo kolektivnega umetniškega dela prenesel v širši prostor pokrajine. In res so v naslednjih letih prišla vabila iz drugih krajev v Vipavski dolini, vendar niso bila vsa povezana s spomeniki padlim. Pogačniku je bilo pomembno omrežje spomenikov kot umetniškega dela v kategoriji krajinske skulpture.
Vključil je nova znanja iz radiestezije in geomantije, ki je »umetnost spoznavanja nevidnih (nematerialnih) razsežnosti Zemlje«. Po geomantičnem izhodišču ima vsak kraj določeno energijsko podstat, zato so spomeniki v prostoru razporejeni v skladu z nevidnim gibanjem geomantičnih tokov. Spomeniki so nastajali na podlagi povezave med avtorjem in lokalnimi skupnostmi in so jih, kolikor je bilo mogoče, delali člani lokalnih skupnosti v povezavi s Pogačnikom. Pogačnik je imel prvič priložnost, da je svoje zamisli uresničil v pokrajini.
Umetnost in ekologija
Zatem se je razveselil vabila iz Nemčije, naj naredi prve celovite litopunkturne projekte. Takrat ga je prešinilo, da bi alternativne metode zdravljenja človeka prenesel v umetniško-ekološko prakso. Več let se je ukvarjal z litopunkturo treh nemških parkov v krajih, poškodovanih zaradi vojne aliagresivnih ekoloških posegov. Sledilo je več deset litopunkturnih projektov v Evropi pa tudi Aziji, Afriki in Ameriki.
Te v glavnem vsi poznamo, ker jih lahko vidimo tudi v Sloveniji: naravni kamniti stebri z vklesanimi simboli, imenovanimi kozmogrami. Litopunktura pomeni akupunkturo, kozmogram pa pismenko, vpeto v vesoljsko celoto.
Zadnja in aktualna Pogačnikova faza so geopunkturni krogi. Avtor se ukvarja z vprašanjem, kako bi z določenim umetniškim projektom podprl samozdravljenje Zemlje.
Pri geopunkturnih krogih so še vedno odločilni kozmogrami in litopunktura, razlika je v tem, da ti niso delo posameznika, ampak vsakič drugače sestavljene mednarodne skupine. Te skupine se oblikujejo v krajih, kjer nastajajo geopunkturne instalacije. Primer takšne instalacije je v BTC Cityju v Ljubljani.
Pogačnikove instalacije v galerijah so zasnovane kot modeli določenih krajev in pokrajin. Pri tem, pravi, vitalnoenergijsko in duhovno bistvo nekega kraja prevede v ustrezne materiale in kompozicije.
Vprašanja
Eno od vprašanj, na katera Marko Pogačnik išče odgovore, je, kako lahko umetnost sodeluje pri utemeljevanju civilizacije miru in sožitja na Zemlji.
In eno od vprašanj, ki si ga bo zastavil marsikateri obiskovalec razstave, je, ali je to umetnost, duhovno gibanje, oboje ali kaj tretjega. Da so Pogačnikovi kamni v krajini estetske skulpture, pa je gotovo.
