Tiskane izdaje
Razstava Pozor, delo! prinaša vizualno raziskavo posvečene dejavnosti, ki praviloma plemeniti in osmišlja sleherno človeško bitje. Delo pa lahko pomeni tudi prezaposlenost, izčrpanost in stres. Na razstavi sodeluje 50 domačih in tujih avtorjev, ki so se dela lotili vsak po svoje.
Sneg je skoraj skopnel, a pred vhodom v Slovenski etnografski muzej še stojijo tri lesene hišice z lopatami, ki opozarjajo na razstavo v muzeju – Pozor, delo!
Gre za delo Borisa Beje z naslovom Brez naslova, v katerem obravnava delo in delavca, ki je ostal brez dela, svoj personificiran jaz, torej orodje, pa je umaknil v lopo in čaka na novo priložnost, da bi spet lahko poprijel za orodje in tako zagovarjal svojo identiteto in obstoj v kapitalistični družbi ... Delo je nastalo v sklopu rednega študijskega programa na ALUO pri predmetu Kiparstvo, v sodelovanju z mentorjem prof. Jožetom Baršijem.
»Gradili smo večmedijsko razstavo, kar nam je tudi uspelo, saj so predstavljena zelo raznovrstna dela na temo dela – od grafik, stripov, instalacij, lutk, ready made-ov, videa, zvočno-prostorske postavitve ...,« je povedala Katerina Mirović, gonilna sila in idejni vodja Stripburgerja. Razstava je nadaljevanje Stripburgerjeve mednarodne stripovske antologije z naslovom Workburger in striparskemu jedru razstave se je pridružila še serija drugih del. Antologija je bogatejša, predvsem pa stripovska, v izbor za razstavo pa so lahko uvrstili tudi nekaj izvrstnih grafik in instalacij. Ta dela »z vsebinsko in oblikovno bravuroznostjo zaokrožajo njeno sporočilnost«.
Domiselne so tudi oblikovalske intervencije, denimo napis na vratih električne omarice – Pozor, visoka zadetost! Obiskovalec se v muzejskem prostoru najprej sooči z vizualno-glasbeno postavitvijo Mateja Stupice in Andraža Magajne Delovišča.
To so predstavitve časovnih, prostorskih, estetskih in družbenih razsežnosti novodobnega dela, zaznamovanega z razmahom prevladujočega kapitalističnega načina produkcije in odnosov. Delovišča podajajo svojo zvočno-vizualno tolmačenje nekaterih prizorišč materialne in kulturne reprodukcije tukaj in zdaj. V nekaterih tovarnah so jima bili bolj naklonjeni, drugje jim ogleda scenografije ne deloviščih niso omogočili.
Andrej Štular je predstavljen z najbolj številno avtorsko produkcijo, saj sodeluje tako z ready made-i, lutkami, stripom. Štular v prostorski postavitvi Orodja na humoren in ironičen način razstavi ter ponovno sestavi vsakdanje predmete (dvojna lopata, sod brez dna, vilice za juho …). S tem jim dodeli novo pomensko, likovno in uporabno vrednost.
Kritika in satira
Z lutkami sicer sodeluje več avtorjev, ki jih je navdihnil Muzej premogovništva v Velenju, kjer so gostovali z razstavo že konec prešnjega leta. V muzeju, v t. i. črni garderobi, imajo namreč posebno instalacijo z oblekami rudarjev, kar so avtorji nadgradili z oblikovanjem različnih oblek različnih poklicev. Marko A. Kovačič je denimo prikazal sebe samega kot performerja in kiparja, Mina Fina pa je bila navdihnjena z delom snažilk.
Kaja Avberšek je med ustvarjanjem razmišljala o svojem prijatelju, Bolgaru na delu v Berlinu, zato gasterbajterju. Marko Kociper se je ugledal v obleki tehnika, priročnega moškega, Matej Stupica je bil kritičen do Evrope, ki pritiska na delavca, zato je na modro obleko obesil rumeno pobarvane uteži. Domen Finžgar se je »spopadel« z monopolizmom veleindustrialcev z veliko dozo satire.
Z Mednarodnim grafičnim in likovnim centrom so se dogovorili za sodelovanje in pri njih natisnili enajst plakatov na temo dela, ki so jih naredili stripovski avtorji. »Med stripom in grafiko je tenka črta,« razmišlja Mirovićeva, saj je veliko sodelujočih avtorjev tudi grafičnih umetnikov. Večini je blizu tudi animacija, nekateri od njih so se že lotili animiranega filma. Na koncu pogosto ostanejo pri stripu, saj so pri delu s svinčnikom in papirjem veliko bolj neodvisni, poleg tega je takšna praksa bistveno cenejša ...
Strip je sicer mogoče videti kot neke vrste »režijsko knjigo« (story board), čeprav je razlika med dojemanjem filma in risbe pomembna, komentira Mirovićeva. »Strip pušča več razmisleka, dober strip tudi mora puščati odprta vrata bralčevi domišljiji, medtem ko je animirani film bolj dokončna zgodba.«
Na ljubljanski razstavi so dodali stenčas s kolekcijo devetih stenskih prtov na temo dela. Delavnica je potekala pod vodstvom Marije Mojce Pungerčar v koprodukciji z RogLabom. Pungerčarjeva na razstavi sodeluje tudi s svojim videom Bratstvo in enotnost, saj se tematsko odlično vključuje v Stripburgerjev projekt.
Film Bratstvo in enotnost je del istoimenskega projekta, zgodbe o dveh cestah in ljudeh, ki so ju zgradili. Projekt vključuje fotografijo in dokumentarni film. Zgodba se dogaja v okolici Novega mesta, kjer je leta 2006 potekala gradnja avtocestnega odseka Hrastje – Lešnica. Odprt je bil 23. junija.
Leta 1958 je na istem mestu potekala gradnja dolenjske magistrale, ceste Bratstva in enotnosti, ki so jo gradile prostovoljne delovne brigade iz bivših jugoslovanskih republik. Gre za izjemno koincidenco dveh gradbišč na lokaciji, ki tako predstavlja realno in simbolno polje, na katerem se preteklost umika prihodnosti.
Na ogled so tematsko zelo raznolika dela, prav raznolikost in izrazita avtorska specifika sta po mnenju Mirovićeve tudi značilnost evropskega avtorskega stripa. Zelo osebno izpovedna je s svojim stripom Portugalka Teresa Camara Pestana, inovativen Danijel Žeželj. Zagrebški avtor se bo letos predstavil tudi na samostojni razstavi v Kresiji, na razstavi Pozor, delo! pa sodeluje s serijo fotografij, ki jih je preslikal ter razstavil tiskane preslikave.
