Prosojni pajčolani v kostanjeviški cerkvi

Zanimanje za poroke v kostanjeviški cerkvi je v zadnjem času naraslo. Morda tudi zato, ker v njej razstavljata Zvonko­ Čoh in Milan Erič, ki sta njeno­ notranjost prepletla z belimi­ vrtnimi folijami in ustvarila mrežo kopren. Folija spominja na pajčolan ...

»Veliko sva razmišljala, kako bi zapolnila prostor, ki je, če sem iskren, še najlepši, kadar je prazen, saj so cerkev lepo prenovili,« je povedal Zvonko Čoh. Nekdanja samostanska cerkev namreč velja za eno najlepših slovenskih arhitektur na prehodu romanike v gotiko.

Podobno razmišlja v katalogu razstave tudi Nadja Gnamuš, ko pravi, da »je kostanjeviška cerkev doživljajski in estetsko poln, zaključen in samozadosten prostor«. Nadaljuje, da mora biti zato vsako umetniško dejanje dobro domišljena in skrbno načrtovana intervencija, ki v kontekstu arhitekture nikoli nima popolne avtonomije.

Aktivacija prostora

V tem prostoru se je že marsikaj dogajalo, umetniki so uporabljali­ stene, niše, stebre in tla. Čoh in Erič pa sta se lotila celotnega volumna tega prostora, vznemirilo ju je prav to, da bi aktivirala ves prostor, zrak, volumen notranjosti. »Spomnila sva se na vrtne koprene, ki so naju že večkrat navdušile, saj so s prosojnostjo in lahkotnostjo zelo primeren material za ustvarjanje. Uporabila sva kar tri kilometre te folije!«

Tandem je verjetno najbolj poznan po celovečercu Socializacija bika, sodelovala sta tudi pri drugih animiranih filmih in reklamah. V zadnjih letih sta postala »inštalaterja«, kot se je pošalil Čoh.

»Instalacije so poseben izziv, ker lahko uresničiš idejo tudi malo drugače. Saj sva razmišljala tudi o risbah na koprenah, vendar so preveč prosojne. Zanimiva se nama je zdela belo bela postavitev pa tudi kombinacija bele z opečno barvo, ki krasi prenovljeno cerkev.« Med delom – postavljala sta kar devetnajst dni – sta naletela na razne ovire, predvsem tehnološke, saj sta se med obešanjem trudila, da ne bi poškodovala ­notranjosti.

A pade na glavo?

Ponjave visijo bolj ali manj zgoščeno na stropovih, na nekaterih mestih obvisijo, drugod se spustijo. V višavah so zapredki, nekakšni kokoni, o katerih se sprva zdi, da so zavito kamenje, morda zaradi pogleda na razbitine kipov, kalupov ter ostankov kapitelov in konzol, ki so jih po originalih odlili pri prenovi cerkve in ležijo na tleh. »Med postavljanjem so v cerkev vstopali ljudje, ki so se vidno prestrašili, da jim bo kamen padel na glavo,« je povedal Čoh. Vendar ni bojazni. Zapredki so iz papirja in ne »padajo«.

»To so fingirani kamni, ustvariti sva si želela iluzijo, da lahko lebdijo tudi kamni.« S tem sta dosegla kontrast med lebdenjem in težnostjo. Ali kot piše Gnamuševa: »Čoh in Erič sta v dialog z arhitekturo postavila alternativno prostorsko situacijo. Iz vrtne folije sta ustvarila mrežo kopren, ki je oblikovala celotno prostornino cerkve in jo preobrazila v scenografsko prizorišče, ki je skoraj kaotično zapolnilo praznino ... Na tleh so nametani kamni, ki sta jih umetnika odkrila med postavljanjem instalacije in jih uporabila kot materialne označevalce prostora in relikte nekdanjega duha.«

Ponjave ponujajo različne rešitve, saj jih zlahka gneteš, stiskaš, trgaš ... tako da sta v enem delu cerkve postavila nekakšno prostorsko risbo (»navita ponjava deluje kot črta«). Takšna je tudi postavitev črne konstrukcije, pri kateri sta vzpostavila nekakšno centralno rojevanje, črni, demonični negativ pozitivne energije, ki vlada večjemu delu prostora. Prostorska risba je simetrična, ker tudi prostor diktira simetričnost, je pojasnil Čoh.

»Postavitev je večplastna, ponuja literarne asociacije in več drugih prikritih vsebin, tudi aluzije na pajčevine ...« Res, gledalec lahko med bivanjem v instalaciji sanja druge svetove ali najde realnost. Postavitev živi in jo s tem sooblikuje. Še popolnejše je doživetje, če skozi okna posveti sonce in se žarki ujamejo med koprene; takrat je igra svetlobnih efektov nepozabna.

Kako nastane »bik«

Kako si delita avtorstvo? »Skupaj razvijava idejo in realizacijo. Delava po naslednjem ključu: eden reče b, drugi i in potem še k, pa je bik. Dobro se razumeva, seveda pa bi kdaj kdo od naju tudi naredil kaj po svoje, a pogoj za dobro sodelovanje je, da znaš popustiti in se prilagoditi. Na koncu se vedno zediniva,« je poudaril Čoh.

V Kostanjevici bo 21. junija nastopil Bojan Gorišek v sklopu dogodkov, ki jih v Galeriji Božidar Jakac pripravljajo za muzejsko noč. Kustosinja Helena Rožman nam je povedala, da se pianist že zdaj veseli koncerta, saj je zaradi razstave Koprnenje po svetlobi v notranjosti cerkve izjemna akustika.