Rafinerije senc Eve Petrič v Stilwerku

Umetnica je pripravila doslej svojo največjo samostojno razstavo na Dunaju v centru Stilwerk arhitekta Jeana Nouvela.

sob, 20.04.2013, 12:00

Eva Petrič je pripravila doslej svojo največjo samostojno razstavo na Dunaju; v mogočnem centru Sofitel Vienna Stephansdom - Stilwerk arhitekta Jeana Nouvela, ki so ga odprli decembra 2010.

Priprava večpomenske in ambientalno diferencirane razstave v različnih nivojih poslovne stolpnice z velikimi atriji, razstavišči, hotelom, razstavnimi saloni njihovega poslovnega programa je za Evo Petrič pomenila izziv, kako nevsiljivo dopolniti dunajski Stilwerk, delo znanega francoskega arhitekta Jeana Nouvela oziroma njegovega celotnega ateljeja. Stolpnica oziroma kar visoki kompleks ob Dovanskem kanalu in Ringu vzpostavlja arhitekturni dialog s katedralo Svetega Štefana in ji daje svojevrstni hommáge.

V tem kontekstu funkcionalne in simbolne celote je Petričeva želela na nevsiljiv, netekmovalen in neprevladljiv, a opazen način, na vseh nivojih zgradbe dodati svojo reinterpretacijo Nouvelove ideja Stilwerka oziroma njegovega Design Towerja. Ta se ponuja pod geslom: Vse za dom pod eno streho.

Vse za dom pod eno streho

Petričeva se je v večnadstropnem atriju z od stropa na vrvicah visečimi fotosencami pretežno osredotočila na vlogo senc v naši psihi, v našem domu, v družbi, v arhitekturi... Ta del razstave ima naslov Shadow refinery- Rafinerija senc in predstavlja osrednjo instalacijo iz 23 pleksijev z v temnici obdelanimi analognimi fotografijami senc, ki visijo preko vseh nadstropij in so vidni iz vseh kotov in višin, vsakokrat drugače.

Fotografije, ki jih je uporabila, so iz njenega projekta Gr@y matter - siva snov, jezik senc, kjer je raziskovala komunikacijske sposobnosti senc in v periodični tabeli kemijske elemente nadomestila s sencami, ki vizualizirajo emocije.

Za rafinerijo senc se je odločila tudi zato, ker je Nouvelov Stilwerk dojela kot senco Štefanove cerkve - tako zaradi Stilwerkove strehe, ki pod steklom sredi stavbe Sofitela čez kanal ujema in odseva Štefanov zvonik in njeno značilno streho, kot tudi zaradi pomenske sence: Stilwerk s svojimi vrhunskimi oblikovalskimi znamkami predstavlja tisto, kar številni ljudje danes častijo, in ko trgovski centri s svojim okrasjem tekmujejo za njihovo pozornost, jim s svojim bliščem obljubljajo, da bodo tam našli uteho...

Čipkasta instalacija že ob v hodu

Drugi del razstave Eve Petrič takoj ob vhodu obiskovalca opozarja, da se tam nekaj skrivnostnega in čipkasto belega, reliefno razgibanega, zvečer pa še od spodaj razsvetljenega »dogaja«. To so secesijske sirene Eve Petrič, ki ji prav tako ponazarjajo senco Dunaja in jih je dojela že ob vstopu v Stilwerk: ob pogledu v njegov kaleidoskop se ji je zavrtelo ob pogledu navzgor in potem od zgoraj pogled na secesijske stavbe, ki se v okolici spiralasto zajedajo v dunajsko nebo in hote ali nehote tudi v psiho.

Eva Petrič Dunaj tako doživlja; kot kombinacijo secesije (nedaleč stran je Fabianijeva Urania, natanko sto let starejša palača) in sodobne vrhunske arhitekture (naprej ob Donavi je še Millennium Tower Borisa Podrecce, Rudolfa Webra in Gustava Pelchla).

Secesijske sirene Eve Petrič so v Stilwerku del instalacije Power plant (električna centrala). Kot je zapisala v svojem sporočilu za to instalacijo, je Power plant zanjo »veliko več kot zgolj membrana, ki ločuje plankton od oceana. Njegove linije povezujejo, se križajo, ločujejo ... Ne veš kako, s kom, s čim si povezan ... obstajamo v tesno povezani mreži številnih glasov in teles, multidimenzijski, multifunkcionalni z našo sposobnostjo spomina in domišljije, ki presegata linearni prostor in čas. Moja koža, tvoja koža je transgeneracijska, vsebuje ne le žile upanja, sreče, ljubezni, mehkobe dotika ... ampak tudi razočaranja, obžalovanja, groze, trpljenja, jeze ... ki eksplodira, kjer ne bi smela in se steče v hematom, ali pa preprosto nenehno oddaja energijo ... Vsak med nami in vsi skupaj s svojimi telesi ustvarjamo kolektivno membrano, ki se razrašča, umirja, meditira, okleva pod našo kožo. Vse, kar naj bi bilo neobstoječe, se zdaj poteguje za našo pozornost, kot muza, ki krepko ugrizne in ne sprosti svojega ugriza, dokler se ji ne vdamo in jo priznamo. Zdrava kolektivna membrana koralnega grebena je kot neonesnažujoči samo vzdržujoči se energijski obrat, ki proizvaja obnovljivo energijo, vseobsegajočo, ki jo ustvarjajo in ohranjajo emocije. Naše emocije so kot plankton, ki plava v zraku in išče telesa, da bi v njih razvil svoj potencial in še naprej okrepil kolektivno membrano koralnega grebena - energijski obrat naše prisotnosti.«

Razstava, ki jo je pripravljala kar eno leto, bo na ogled do konca aprila, nato pa bo v velikem delu prenešena v New York. Svoja dela bo tam razvrstila v pet instalacij v izložbena okna slovite prestižne trgovine Bergdorf Goodman na Peti aveniji (poleg znamenitega hotela Plaza) in vogalu 58. ulice Okna te trgovinem so umetniško obdelali številni umetniki, med njimi nekateri zelo znani, kot sta Andy Warhol in Cy Twombly. Njene instalacije bodo tam na ogled od 21. maja do 11. junija.

Prijavi sovražni govor