Razstava Kozmos - Neskončno, neznano in vseobsegajoče

V Mestni galeriji v Ljubljani je do osmega junija na ogled razstava Kozmos v Sloveniji delujočih umetnikov, ki se že desetletja osredotočajo na vsebine iz bogatega kozmološkega repertoarja. Gre za intermedijska dela in za vizualno-zvočne postavitve večinoma novih, »in situ« instalacij.

Umetnike pritegujejo dimenzije neskončnega, neznanega in vseobsegajočega. Vznikajo iz želje po raziskovanju mej človeškega bivanja, po razumevanju makro in mikro kozmosa. Podajajo se izven horizontov znanega, da bi spoznali neznano. »To neznano se pojavlja pod različnimi imeni, kot vseobsegajoče, eno, vesoljni um, logos,« pravi kustosinja razstave Mateja Podlesnik. »Tako umetnike kot znanstvenike so pritegovali osnovni fizikalni pojavi. Čudili so se temu, zakaj obstaja gravitacija, od kod elektromagnetna valovanja, kakšne so ne samo slišne, temveč tudi neslišne frekvence. Znanost in umetnost sta bili vedno povezani in skozi vsa ta raziskovanja je prišlo tudi do čisto praktičnih matematičnih ali fizikalnih rešitev.«

Kustosinja je inspiracijo za razstavo dobila leta 2000, ko je bila v beneški palači Grassi razstava, ki sta jo pripravila Jean Clair, direktor pariškega Muzeja Picasso in Pierre Thèberge, direktor Muzeja lepih umetnosti v Montrealu. V slednjem so leta 1999 pripravili razstavo »Cosmos. Od romantike do avantgarde«. Beneška razstava je bila za več kot 200 del razširjena verzija kanadske kot pregleden vpogled v 200 letno zgodovino človekovega ukvarjanja z vesoljem, kar je bilo predstavljeno s slikami, fotografijami, kipi. Razstava je združila tako astronomijo in umetnost kot tudi politiko in misel.

»Bila je izčrpen pregled del od romantike do danes, vendar je bila njena pomanjkljivost ta, da ni predstavila tudi sodobnih umetnikov,« pravi kustosinja. Sama je zato hotela pripraviti razstavo, ki bi tej temi sledila do današnjega časa. Čeprav se je osredotočila samo na domače avtorje, je kmalu ugotovila, da bi bila tako zasnovana razstava prevelik zalogaj. Terjala bi vsaj leto dni intenzivnih priprav, ko bi morala proučiti dela umetnikov nazaj v preteklost do Jakopiča, pri katerem razmišljanja o kozmosu najdemo v njegovih zapiskih. Zato je obširnost snovi zamejila samo z deli sodobne umetnosti. Ker pa je tudi ta pestra in razvejana od platen do intermedijskih instalacij, za katere je pogosta zvočno-vizualna interakcija, je polje razstave zožila na intermedijska dela umetnikov, ki se že več kot dve desetletji kontinuirano ukvarjajo s to tematiko. Na razstavi so Stefan Doepner, Vadim Fiškin, Aleš Dejan Knez, Marko Košnik, Marko Peljhan, Marko Pogačnik, Dunja Zupančič, Miha Turšič, Dragan Živadinov in 300 000 V. K.

Zvoki in podobe

Vsi projekti so pripravljeni posebej za prostore Mestne galerije. Večina njih je tudi novih. Marko Košnik nadgrajuje svoj projekt Monokord iz leta 1989. Tokratno postavitev Enton tvori strunski sonorostat, ki z žico, vpeto na razdalji prek 28 metrov, iz razstavnih prostorov sega skozi okno ven na ulico ter ustvarja zvok.

Stefan Doepner je prispeval instalacijo Jedinica Jedan _ Vol 2 s florescentnimi lučmi, ki jih spremlja zvočna reakcija. V svojem delu se poigrava s pojavom bliska in groma. Strela, ki udari, ima tako svojo vizualno podobo kot tudi zvočno dimenzijo. Gre za fizikalne pojave, v katerih je vidno in zvočno soodvisno.

Marko Pogačnik je postavil instalacijo Razsežnosti zemeljskega vesolja s sedmimi belimi potiskanimi tkaninami, ki visijo iz stropa in tvorijo krog, v sredini katerega na tleh leži plošča iz črnega granita z vgraviranim kozmogramom interdimenzionalnega portala, kakršnega astronomija označuje s pojmom »črne luknje«.

Vadim Fiškin ima projekt Sun-Stop iz leta 2003, v katerem so kontinuirano predvajani video prenosi, ki prikazujejo sonce na približno isti točki na nebu tik predno zaide. Videokamere je namestil na raznih krajih po svetu na tak način, da se lahko prenos vsake pol ure preseli iz ene lokacije na drugo, tako da pri tem sonce ostane na istem mestu. Projekt je posvetil ruskemu znanstveniku Čiževskemu, ki danes velja za ustanovitelja heliobiologije: bil je prvi, ki je poskušal raziskati, na kakšen način so vsi življenjski procesi na zemlji, tako biološki kot družbeni, odvisni od dejavnosti sonca.

Marko Peljhan se predstavlja s projektom polar, ki ga je naredil skupaj s Carstenom Nicolajem. Instalacija zaznava različne oblike sevanja in jih sooča z omejenimi čutnimi sposobnostmi človeka. Gre za valovanja, ki so človeški zaznavi nedosegljiva in v instalaciji začasno prevedena na omejen zvok človekovih čutil. Zvok nastaja po principu otoakustike, tako da se oblikuje neposredno v notranjem ušesu. Drug njegov projekt (skupaj z Mihatom Klemenčičem in Gregorjem Zemljičem) so posnetki signalov, ki so bili zbrani v sklopu projekta Makrolab v času documente X.

Naslednja desetletka

Kompleksnejši pa je projekt Dunje Zupančič, Mihe Turšiča in Dragana Živadinova. Izhajajo iz predstave Projektil Noordung 1995– 2045, ki jo je Živadinov dvajsetega aprila 1995 skupaj s 16 igralci premierno uprizoril v Slovenskem mladinskem gledališču. Naj na hitro obnovimo njen koncept: ponovitve predstave bodo sledile vsakih deset let. Umrli igralci bodo zamenjani z daljinsko vodenimi znaki, njihovo izpadlo besedilo v predstavi pa bo nadomeščeno z ritmi (igralci) ali z melodijo (igralke). Do leta 2045 naj bi bilo vseh 16 igralcev in igralk že pokojnih, režiserja Dragana Živadinova pa naj bi skupaj s 16 znaki, ki bodo nadomestili igralce, izstrelili v ekvatorialno orbito, kjer jih bo kot umetniške satelite namestil okrog zemlje, izstopil v gravitacijo nič in tudi sam postal zemljin satelit. Prva ponovitev se je zgodila 20. aprila 2005 v hidrolaboratoriju Zvezdnega mesta, ki je že dolga desetletja center sovjetskega in sedanjega ruskega vesoljskega programa, na simulatorju protokolov, kjer vadijo ruski kozmonavti in ameriški astronavti ter ostali sodelujoči v programu Mednarodne vesoljske postaje (MVP).

Od premiere je minilo devetnajst let in približuje se druga ponovitev naslednje leto. Kakor je pojasnil Miha Turšič, na razstavi v Mestni galeriji nakazujejo vse, s čimer se bodo ukvarjali v naslednjem desetletju med leti 2015 in 2025. »Če smo v preteklem desetletju vzpostavili predvsem informacijo o 50 letnem projektu Projektil Noordung, bomo v naslednjem desetletju zgradili celoten aparat za prenos igralčevih biologij in biografij v substitute.« Kaj to pomeni?

V tem petdesetletnem času, ko igralec umre, ga zamenjajo s substitutom za igralca, z nadomestkom, z znakom. Imenujejo ga umbot. Leta 2045 bodo ti umboti prenešeni v atmosfero, v orbito in bodo na zemljo »prenašali igralčev abstrakt«, kar pomeni niz informacij o igralčevi biologiji in biografiji. »Igralčeva bologija je genetski material, iz katerega so razvidne njegove lastnosti, biografija pa so karakterji, ki jih je igral. Ta genetski karakter in igralski karakter imata nekatere skupne lastnostni. Recimo: lahko je igralec v vseh vlogah dominanten in je tak tudi v realnosti. Te skupne karakteristike bomo pretvorili v signale, ki jih bodo umboti leta 2045 iz orbite oddajali na zemljo, kjer se jih bo lahko zaznalo in predvajalo. S tem, kakšna bo tehnologija v tistem času, se ne ukvarjamo, temveč le, kakšna bo vsebina signala.«

Od igralcev bodo zato v naslednjem desetletju vzeli njihov genetski zapis in proučili njihove igralske biografije, na tokratni razstavi pa je poleg fotografij in video displayev tudi t.i. genetska konstrukcija dveh akterjev iz predstave, Mateje Rebolj in Mareta Mlačnika. Vzeli so jima genetski zapis in ga zapečatili v epruvete.