Razstava slovenskih stripov od leta 1917 dalje

V Mestni galeriji bodo danes odprli pregledno razstavo o zgodovini domačega stripa Risba v stripu na Slovenskem, ki bo na ogled do 16. oktobra. Izbranih je 84 stripovskih avtorjev in 122 njihovih del, ki so jih razvrstili kronološko po letnicah rojstva avtorjev, od začetkov stripa s Hinkom Smrekarjem leta 1917 do danes.

Strip velja za tipično zvrst 
20. stoletja, ki je spojila sliko in besedo, likovnost in besedilnost. Tokratna razstava se bolj kot na satiro, komičnost, kritičnost ali priljubljenost določenih stripovskih likov, ki so postali del množične kulture, kot sta Diareja ali Zvitorepec, osredotoča na vlogo risbe v stripu ter na avtorje, ki so strip uveljavili kot enakovreden estetski likovni segment.

Razstava je tretja v nizu preglednih razstav, pri katerih se je umetnostnozgodovinska stroka sistematično in strokovno lotila obravnave in galerijske predstavitve risbe v slovenski likovni umetnosti: predhajali sta jo dve razstavi –
Risba na Slovenskem I in Risba na Slovenskem II, ki sta bili leta 2009 v Narodni galeriji Ljubljana in Mestni galeriji Ljubljana ter sta obravnavali vlogo in pomen risbe v slikarstvu in kiparstvu. Tokrat je na vrsti strip od začetkov do danes.

Izbor 84 stripovskih avtorjev je naredila strokovna skupina kustosa razstave dr. Sarivala Sosiča, 
v kateri so umetnostni zgodovinar in likovni kritik dr. Damir Globočnik, avtor stripov in stripovski teoretik Iztok Sitar, umetnostni zgodovinar in avtor stripa Jakob Klemenčič, urednica in soustanoviteljica revije Stripburger Katerina Mirović, avtor stripov Gašper Rus ter novinar ­Vojko Urbančič.

Razvrstitev

»Razstava je največji pregled stripa doslej in vloge risbe v njem,« je koncept razstave pojasnil njen kustos Sarival Sosič. Izbor izmed več kot sto avtorjev je subjektiven, nekaterih v njem ni, ker niso hoteli­ sodelovati. Na razstavi je večina originalov in nekaj kopij. Začne se z delom Črnovojnik Hinka Smrekarja iz leta 1919, ki ima zametke stripa s tekstom in sliko, sledi mu Milko Bambič z Bu-ci-bujem iz leta 1927, ki ima že pravo obliko stripa 
z risbami in oblački z besedilom. ­Pionirjem stripa, rojenim od leta 1883 do 1981, sledijo štiri generacije z vsemi vidnejšimi avtorji – 
v prvo (rojeni od 1922 do 1925) sodita Marjan Amalietti kot začetnik erotično obarvanih stripov in Miki Muster, avtor legendarnega Zvitorepca, ki je izhajal 21 let in je najbolj bran slovenski stripovski junak.

Iz druge generacije (rojeni od 1944 do 1950) velja izpostaviti Kostjo Gatnika z Magno Purgo, 
v tretji generaciji (rojeni od 1961 do 1966), ki je po večini risala za Mladino, rubriko je urejal pokojni Ivo Štandeker, zanje pa so bili značilni angažirani družbenopolitični stripi, izstopajo Tomo Lavrič z Diarejo od leta 1988, Zoran Smiljanić, Iztok Sitar, Dušan Kastelic in Srečko Bajda. V četrti generaciji (rojeni od 1980 do 1990) sta v ospredju Primož Bertoncelj in Kaja Avberšek. Med omenjenimi štirimi generacijami so tudi »tisti vmes«, recimo Zvonko Čoh 
z otroškimi stripi, Milan Erič, Silvan Omerzu in Lila Prap s stripov-skim načinom pripovedovanja, ­Ciril Horjak in drugi.

Slovenski avtorski strip

»Za Slovenijo je značilen avtorski strip, ki prinese več svobode ustvarjanja, ki je ne narekuje urednik,« je značilnosti slovenskega stripa, razvidne tudi iz razstave, strnil Sarival Sosič. »Opazni sta tudi tehnološka raznovrstnost in vsebinska, ki je zelo dinamična in slikovita. Gre za teme od ljubezni, zgodovine, mitologije do družbenopolitičnih tem, ki so lahko angažirane ali neangažirane, in pustolovsko napetih zgodb. Danes je svoboda zelo velika in 
z njo tudi kreativna svoboda: morda je več zabavnega in ironičnega elementa v stripu, ki se manj posveča detajlom (bolj so prisotni v petdesetih in šestdesetih letih) in več ekspresiji.«

Tehnološko so avtorji uporabljali svinčnik, tuš, čopič ali pa tuš in pero skupaj, dodajali barve s flomastrom, navadne in akrilne, primeri so računalniški strip in razne sodobne grafične tehnike, gvaš in kolažne tehnike, s katerimi so ustvarjali večplastnost slike. Vsebinsko je imel strip pogosto močne družbenokritične elemente, v katerih je bilo veliko ironije in satire, ob njej pa tudi erotičnih elementov. »Strip si lahko privošči mnogo več kot drugi,« meni kustos razstave, »zato lahko zaide blizu pornografiji ali celo vulgarnosti, ker izziva in hkrati kaže zgodbe, prisotne 
v našem vsakodnevnem življenju, o katerih se ne govori. Pri Amaliettiju sta to na primer posiljeni dekleti, ki se maščujeta.«