Tiskane izdaje
Ljubljana – V predstavi ljudi se zdi umetniški poklic nagrada sam zase, plačilo umetniku za opravljeno delo pa postranska stvar. V razstavnem procesu pri nas so v resnici plačani vsi, od kustosa, tiskarja, snažilke do violinista, ki igra na odprtju, umetniku pa ostanejo razstavni katalog, »samopromocija« in prazen žep. Pravično?
»V razmerah, ko za delo z razstavo dobijo plačilo vsi vpleteni razen umetnika, se umetniki počutimo prikrajšane za osnovne pravice ter socialno in poklicno razvrednoteni,« so zapisali v pobudi za pravično izplačevanje razstavnin umetnikom, ki so jo v začetku leta ponovno sprožili Odprta zbornica za sodobno umetnost, društvo Asociacija in Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU). V besedilu opozarjajo na nezavidljivi položaj razstavljajočih umetnikov in od ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (MIZKŠ) zahtevajo, da ustvari razmere za uresničevanje njihove pobude ter izboljša stanje samozaposlenih v kulturi.
Slikarji, vizualni in intermedijski umetniki večinoma zastavijo koncept razstave ali dogodka, ga realizirajo, producirajo in postavijo, pravi umetnica in podpisnica pobude Ana Čigon, plačila za to pa pogosto ne dobijo.
Razstavnina v Sloveniji ni nov pojem. V ZDSLU so si jo izborili že pred časom, a razumljeno kot kritje materialnih stroškov. Podpisniki peticije pa si prizadevajo, da bi ta pojem razumeli kot artist fee – kot v tujini poimenujejo plačilo avtorju umetniškega dela za razstavljanje ali predstavljanje svojega dela v javnosti.
Katalog namesto plačila
Razstavnin je pri nas malo; umetniki se morajo zadovoljiti s pojasnilom, da so poplačani že z izdelavo razstavnega kataloga – pomembna referenca tako za umetnika kot za razstavljavca – in seveda s promocijo, ki jo razstava prinaša. Če avtorji vztrajajo pri pravičnem plačilu, jih »prijazno« opomnijo, da je še veliko drugih, ki v vrsti čakajo na svojo priložnost. S tem so potisnjeni v kot. Umetnik, ki je samozaposlen v kulturi, namreč pridobiva in ohranja pravico do plačila prispevkov za socialno varnost le, če je dejaven, in tako je prisiljen sprejemati kakršne koli pogoje razstavljanja.
Po mnenju Čigonove bi morali umetniki dosledno zahtevati plačilo za svoje delo. A to je težko. Vizualna umetnica Marija Mojca Pungerčar pravi: »Ko sprožiš vprašanje razstavnine, tvegaš, da boš izgubil možnost sodelovanja pri razstavi, dolgoročno pa, da te sploh ne bodo radi vabili.«
V preteklosti so za umetnika obstajale kompenzacije v obliki odkupa likovnega dela, se spominja tudi slikar in Prešernov nagrajenec Andrej Jemec, a zgolj v dveh primerih. Po drugi strani se z grenkim priokusom spominja dveh večjih razstav na Japonskem in Dunaju, ko mu država, potem ko so se ugasnile še zadnje bliskavice in so se končala rokovanja visokih diplomatov, kljub obljubam ni povrnila niti materialnih stroškov.
Ne samo da umetniki pogosto ne dobijo plačila, ampak tudi financirajo produkcijo svojih del in tako iz lastnega žepa bogatijo umetniški program razstavišča. Možnost pridobivanja finančnih sredstev se samozaposlenemu v kulturi ponuja z javnimi razpisi, a kot poudarja Čigonova, imajo ustvarjalci pri tem malo možnosti, če pa jih že dobijo, so zneski izredno nizki in se jim izplačajo kot dobiček, ne kot kritje stroškov, kar dejansko so. To potem vpliva na višino dohodnine in različne socialne transferje.
Sistemske napake
Ključni sistemski vzrok za neplačevanje razstavnin so programski in projektni razpisi, ki jih (so)financira MIZKŠ oziroma dva njegova direktorata. Direktorat za ustvarjalnost, ki z razpisi financira nevladne organizacije (NGO) in druge programe, k plačevanju razstavnin spodbuja z razpisnimi pogoji. Za direktorat za kulturno dediščino, pod katerega spadajo Moderna galerija, Umetnostna galerija Maribor, Obalne galerije Piran, Koroška galerija likovnih umetnosti (KGLU) Slovenj Gradec, Muzej in galerije mesta Ljubljane, pa je bistveno, da ti zavodi skrbijo za kulturno dediščino, medtem ko je prikaz sodobne produkcije drugotnega pomena. Tako ne ustvarja razpisnih stimulacij, ki bi ustrezno kompenzirale umetnikovo delo.
Oba direktorata se vsaj deklarativno zavedata nujnosti sistemskih popravkov, zato na ministrstvu pripravljajo osnutek predlogov ureditve razstavnin. Prav tako novi osnutek nacionalnega programa za kulturo predvideva poenotenje politike plačevanja razstavnin.
K številkam
O kakšnem znesku sploh govorimo pri razstavninah? Ministrstvo je višino tovrstnega avtorskega honorarja v priporočilih opredelilo takole: 300 evrov za običajno samostojno razstavo iz tekoče produkcije, najmanj 1100 evrov za pregledno razstavo in najmanj 2100 evrov za retrospektivno razstavo.
Po izračunih Andreja Srakarja, predsednika društva Asociacija, bi strošek razstavnin (na ministrstvu ga okvirno ocenjujejo na 400.000 evrov) pomenil manj kot odstotek v letnih proračunih javnih zavodov (iz podatkov MIZKŠ o proračunih javnih zavodov v letih 2008 in 2009), zato predvidevajo, da stroški, ki bi s tem nastali, ne bi ovirali delovanja javnih institucij.
Zdaj umetnik, ki ima samostojno razstavo v Moderni galeriji, dobi avtorski honorar glede na velikost proračuna, pri čemer poskušajo plačevati tudi skupinske razstave, vsaj na simbolni ravni, je zatrdila direktorica te institucije in Muzeja za sodobno umetnost Metelkova Zdenka Badovinac. Po njenem mnenju bi morale biti razstavnine obvezne, a bi se morala povečati tudi državna sredstva za delovanje javnih zavodov. Meni, da je največji problem to, da ministrstvo krči programska sredstva ustanovam. »Lani nismo dobili denarja za odkupe, ki bi lahko pomagali k preživetju umetnikov. Nikakor ni dovolj govoriti le o razstavninah, te so vrh ledene gore. Ko ne bomo imeli denarja za razstave, bodo te avtomatično odpadle.«
Nevladni zavodi imajo nekoliko drugačno politiko razstavnin. Direktor galerije Škuc Tevž Logar je pojasnil, da umetnica ali umetnik dobi 1000 evrov za samostojno predstavitev, pri skupinskih razstavah pa je znesek 300 evrov.
Če bi obstajal umetniški trg
Po mnenju Logarja razstavnine niso edina možnost za umetnikovo plačilo. Tudi če bi jih namreč izplačevale vse galerije, umetniki pri nas od njih ne bi mogli živeti, saj jih je veliko, razstavišč pa premalo. Edino rešitev vidi v umetniškem trgu. Podobno razmišlja direktorica zasebne galerije Equrna Taja Vidmar Brejc, ki meni, da bi oživitev umetniškega trga spodbudila davčna olajšava za nakup umetniškega dela. Pri tem dodaja, da ljudje pri nas sicer kupujejo umetnine, a jih umetniki precej prodajo sami, zaradi česar ni pregleda nad njihovimi lokacijami.
Poleg tega takšno poslovanje zastira pravo vrednost umetniškega dela, pravita umetnik Žiga Kariž in Tevž Logar. Na ministrstvu zagotavljajo, da si že vrsto let prizadevajo za različne davčne olajšave, vendar končna odločitev pri tem ni njihova. Tako razstavnine pripeljejo do starega problema slabega povezovanja med resornimi ministrstvi.
