Tiskane izdaje
»Morda ima grafika status revne sorodnice slikarstva, vendar je to likovna tehnika, v kateri sem se lahko najbolje izrazila in izpovedala«. Tinca Stegovec sodi med najpomembnejše slovenske avtorje grafike in obenem med najbolj zapostavljene, kar dokazuje tudi razstava v Mednarodnem grafičnem centru, na kateri se šele zdaj prvič celoviteje predstavlja.
Vzroki za njeno samohodstvo so različni. Velikokrat so njen marginalni položaj spodbudile družbene razmere, saj se nikoli ni konformistično prilagajala političnemu in kulturnemu normativizmu, religija ostaja njeno trdno sidro skozi vse življenje, prav tako je ostala izven klanovskih umetniških navez, kar ilustrira tudi dejstvo, da so bila na ljubljanskem mednarodnem grafičnem bienalu njena dela zadnjič na ogled daljnega leta 1968. »Veste, saj sem si želela sodelovati, vendar me niso povabili, potem sem pač odnehala. Mnogi so se jezili na Zorana Kržišnika, ki je ustvaril svoj zaprti krog avtorjev, sama pa sem si mislila, se bom pa umaknila v atelje in delala ter se skušala uveljaviti drugod, tudi
v tujini,« pravi Tinca Stegovec.
Prav tako nezaželena in sumljiva je bila njena strast do romanske kulture, izkoristila je vsako možnost za potepanje po italijanskih mestih in muzejih, hlastno je prebirala tujo literaturo (seveda v izvirnikih), umetnost pa obravnavala kot zavezujoče poslanstvo, ki ga primerja kar z odločitvijo za meniško življenje. »Kot bi šla
v klošter,« pravi, zavračala je tudi slavno Horacovo maksimo Carpe diem, ki si jo je takrat razlagala zgolj kot poziv k hedonizmu in uživaškemu pojmovanju življenja.
Takšen svetovni nazor je bil seveda v nasprotju s prevladujočimi trendi, črne pike je dobila že na začetku ustvarjalne poti, ko se je namesto socrealističnih tem, ki so se predvsem v grafiki obdržale sorazmerno dolgo, odločila za upodabljanje intimnih zgodb majhnih ljudi. »Vsi so upodabljali srečne ljudi, ki gradijo ceste in proge, jaz pa sem vsak dan videla revščino, še dolgo po vojni smo imeli živilske karte, številni so živeli v barakah, naša petčlanska družina se je preživljala zgolj s skromno očetovo učiteljsko plačo«.
Če k temu prištejemo poroko z nemškim državljanom, je bila stopnja nezaupanja skoraj popolna, še zlasti, ker je njen mož Wilhelm Heiliger v slovenščino prevedel Nietschejevo delo Rojstvo tragedije iz duha glasbe (z ilustracijami Stegovčeve), ta nemški filozof pa je bil pri nas takrat še v nemilosti. Poleg tega se je veliko družil z Edvardom Kocbekom, kar je bila dodatna oteževalna okoliščina, pri internacionalizaciji Kocbekove afere je kasneje sodelovala tudi Stegovčeva. »Fotokopirala sem Kocbekove pesmi, jih skrila pod obleko in pretihotapila v Trst ter jih poslala Wilhelmu v Ameriko, kamor se je preselil po ločitvi. Kmalu je prišla po pošti v nemščino prevedena knjiga, ki je izšla v Mannheimu, v spremni besedi pa je na mojo grozo razkril tudi dejstva o povojnih pobojih. Moj strah je bil tako velik, da si knjige kar nekaj dni nisem upala odpreti.«
Kakor koli, Stegovčeva je ob izjemno napornem pedagoškem delu, ko je morala tudi po deset ur dnevno mladino poučevati grafične tehnike, ustvarila obsežno grafično zapuščino, ki je bila doslej pogosto predstavljena tudi v Italiji, Franciji in Španiji. Odlična izhodišča, ki jih je kot študentka ene prvih generacij nove ljubljanske likovne akademije dobila od svojih profesorjev na področju risbe (France Mihelič), slikarstva (Gojmir Anton Kos) in predvsem grafike (Božidar Jakac), je dopolnjevala s seznanjenjem s sodobno umetnostjo, saj je bil študij na ljubljanski akademiji zelo konservativen, na področju umetnostne zgodovine so profesorji »začeli
z Egiptom in končali z barokom«. Njen modernizem se je gibal v zmernih okvirih, že abstrakcija se ni ujemala z njeno navezanostjo na stvarno upodabljanje konkretnega sveta in predvsem ljudi.
Simptomatičen je njen odziv na sugestijo angleškega grafika Stanleyja Williama Hayterja, ki je v Parizu vodil slavni grafični atelje, v katerem se je izpopolnjevala sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja. »C`est la nouvelle realité, je navdušeno dejal ob mojih poskusih abstrakcije, vendar je bila to le kratka faza, kmalu je spet prevladala ljubezen do klasičnih motivov oziroma predvsem figuralike.« Njena sla po potovanjih je bila omejena predvsem na bolj ali manj kratke ekskurzije, od Madrida in Amsterdama do Londona in Los Angelesa; kljub temu da je kar nekajkrat razmišljala o emigraciji, priznava, da bi verjetno le stežka premagala domotožje. »Že šest mesecev v Parizu je bilo težkih, zelo sem si želela nazaj, ne samo zaradi ljudi, tudi zaradi narave.«
V Parizu se je sicer z zanimanjem udeleževala večerov v Café du Dôme na Montparnassu, kjer je svoje omizje imel Veno Pilon, vendar je kavarniško in boemsko življenje ni privlačilo, veliko bolj prijetno se je počutila v ateljeju, kjer je pariško obdobje izkoristila predvsem za izpopolnitev različnih grafičnih tehnik. Ali pa
v naravi. Pri triinšestdesetih je opravila vozniški izpit, da je lahko v prtljažnik naložila slikarsko stojalo, čopiče in platna in se poskusila tudi v ustvarjanju en plein air. Vendar je bil to zgolj izhod v sili, zaradi preobčutljivosti na kemične substance, ki so nujne
v postopkih nastajanja grafičnega dela, se je morala tej svoji največji ljubezni postopoma odpovedati.
Kljub temu je ustvarila zavidljiv grafični opus, za katerega so značilni odlično obvladovanje metjeja, predvsem barvnih odtisov v globoki tehniki tiska oziroma akvatinti, pa tudi litografiji, jedkanici, lesorezu in vernis mou, in natančno, pogosto strogo koncipirana kompozicijska načela v povezavi s svojevrstno lirično noto. »V njenih podobah vselej znova uzremo izkristalizirano slikarkino lastno duhovno podobo, v kateri kot v prometnem zrcalu na križpotju odseva življenje, ki jo obkroža«, je ob njenih delih zapisal Milček Komelj.
Zvesta svojim izhodiščem je tudi kritična do aktualne likovne produkcije, ljubljanskega grafičnega bienala si v zadnjih letih ni več ogledala, saj je po njenem mnenju izgubil svoje poslanstvo, sedanji trendi samo simbolizirajo splošno družbeno zmedo na področju etičnih in moralnih vrednot. »Popolnega relativizma pač ne morem sprejeti, osnovna merila, kaj je prav in kaj narobe, so vedno veljala, tako v zgodovini kot danes, in prepričana sem, da bo tako tudi v prihodnosti.«
