Tiskane izdaje
Dediči zbiratelja, ki je v svojem času pomembno zaznamoval francosko in pariško umetniško sceno, niso presenečeni, saj so njihovi odvetniki nemški preiskovalni skupini pred meseci predložili obsežno dokumentacijo z dokazi o lastništvu. Ukradena dela so natančno popisali kar nacisti, ki so po zasedbi Francije iz Rosenbergovega bančnega sefa odnesli vse, kar je tam spravil tesni prijatelj Henrija Matissa in Pabla Picassa. Takoj ko so pri Corneliusu Gurlittu odkrili umetnino, so jo dediči zahtevali nazaj. Pred tem so verjeli, da je bila uničena med drugo svetovno vojno.
Pomanjkanje transparentnosti
Rosenbergovi dediči so vseeno začudeni, zakaj jih Nemci niso obvestili pred drugimi, saj takšen postopek kaže, da se preiskovalci Gurlittovega umetniškega bogastva tudi po nedavni smrti 81-letnega Gurlitta še niso dobro navadili transparentnosti. Poznavalcev to ne čudi, saj je tudi petnajst let po washingtonski konferenci, posvečeni odkrivanju in vračanju v nacističnih časih ukradenih del, še vedno veliko skrivnostnosti in prikrivanja. Številni muzeji še hranijo dela, ki morda ne sodijo k njim, prav tako zasebniki.
Pri tem bi morali ukrepati že zaradi pietete do žrtev nacizma. Paul Rosenberg si je po zaplembi umetnin skupaj z družino rešil življenje s pobegom v New York, njegov sin Alexandre pa je ostal v Franciji in postal ena vodilnih osebnosti tamkajšnjega uporniškega gibanja.
Vsaj eno znamenito Matissovo delo iz Rosenbergove zbirke se je znašlo pri enem od štirih uradnih nacističnih preprodajalcev umetnosti Hildebrandu Gurlittu, po njegovi smrti in smrti njegove žene pa v münchenskem stanovanju njunega sina Corneliusa. Bolestno vase zaprti starec, pri katerem so med rutinsko carinsko preiskavo na vlaku med Švico in Nemčijo našli dovolj denarja, da so ga preiskovalci presenetili še doma, je najprej vztrajal, da je njegov tudi delno judovski oče samo reševal uničenju namenjena dela, tista, ki jih je obdržal, pa je pošteno plačal. Morda je to veljalo za večino dragocene Gurlittove zbirke, za vrsto del pa ne. To je tik pred nedavno smrtjo spoznal tudi Cornelius, ki je zapustil zbirko švicarskemu muzeju, a z željo, naj dvomljivo pridobljena umetniška dela vrnejo pravim lastnikom.
Dediči pariškega zbiralca, med katerimi je tudi novinarka in nekdanja soproga prav tako nekdanjega voditelja IMF Dominiqua Strauss-Kahna, upajo na hitro vrnitev, saj so tudi pri Kunstmuseum Bern povedali, da bodo sporna dela vrnili, če bodo zbirko sprejeli. Niso pa se še odločili, ali jo bodo, poleg tega so se z zahtevami javili nekateri Gurlittovi sorodniki, zato se Sedeča ženska morda še nekaj časa ne bo vrnila k pravim lastnikom.
Medtem poskušajo v Nemčiji razvozlati tudi usodo drugih del, ki ne pišejo le umetniške zgodovine, ampak tudi krvavo preteklost 20. stoletja.
